Odrešenikova zdravilna moč »na morskih otokih«

V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je moj oče poučeval na cerkvenem kolidžu na Havajih v mestu Laie, kjer sem se rodil. Mojih sedem starejših sester je vztrajalo, da mi starši dajo havajsko ime »Kimo«. Živeli smo v bližini laiejskega templja na Havajih, ko je ta služil večini članov Cerkve na azijsko-pacifiškem območju, vključno z Japonsko.¹ V tem času so na Havaje začele prihajati skupine japonskih svetih, da bi prejeli tempeljske blagoslove.

Ena od teh članic je bila sestra s čudovitega otoka Okinava. Zgodba o njeni poti do templja na Havajih je neverjetna. Dve desetletji prej se je poročila na tradicionalni dogovorjeni budistični poroki. Le nekaj mesecev pozneje je Japonska napadla Pearl Harbor na Havajih, kar je Združene države potisnilo v konflikt z Japonsko. Po bitkah, kot sta bitki za Midway in Iwo Jimo, je vojni val japonske sile potisnil nazaj na obalo njenega domačega otoka Okinava, ki je bil zadnja obrambna linija pred zavezniškimi silami v osrčju Japonske.

Bitka za Okinavo je leta 1945 divjala grozljive tri mesece. Otok je obkrožila in bombardirala flotilja 1.300 ameriških vojaških ladij. Število vojaških in civilnih žrtev je bilo ogromno. Na slovesnem spomeniku v Okinavi je danes vpisanih več kot 240 tisoč znanih imen ljudi, ki so umrli v bitki.²

Ta Okinavčanka se je z možem in dvema majhnima otrokoma v obupanem poskusu, da bi se izognili napadu, zatekla v gorsko jamo. V naslednjih tednih in mesecih so preživljali nepopisno trpljenje.

Neke noči med spopadi, ko je bila njena družina tik pred lakoto, mož pa nezavesten, je v obupu razmišljala, da bi njihovo trpljenje končala z ročno granato, ki so jo oblasti njej in drugim priskrbele prav v ta namen. Ko pa se je pripravljala na to, se je v njej prebudila globoka duhovna izkušnja, ki ji je dala otipljiv občutek o dejanskosti Boga in njegove ljubezni do nje, kar ji je vlilo moč, da je vztrajala. V naslednjih dneh je spravila svojega moža k zavesti in družino hranila s plevelom, medom iz divjega panja in živalmi, ki jih je ujela v bližnjem potoku. Res presenetljivo so v jami zdržali šest mesecev, dokler jim niso lokalni vaščani sporočili, da se je bitka končala.

Ko se je družina vrnila domov in se začela ponovno postavljati na noge, je ta Japonka začela iskati odgovore o Bogu. Postopoma je v njej vzklila vera v Jezusa Kristusa in potreba po krstu. Vendar jo je skrbelo za bližnje, ki so umrli brez spoznanja o Jezusu Kristusu in brez krsta, vključno z njeno materjo, ki je umrla, ko jo je rodila.

Predstavljajte si njeno radost, ko sta nekega dne k njej domov prišli sestri misijonarki iz Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in jo poučili, da lahko ljudje po smrti v svetu duš izvedo za Jezusa Kristusa. Prevzel jo je nauk, da se njeni starši po smrti lahko odločijo slediti Jezusu Kristusu in sprejmejo krst, ki ga v njihovem imenu opravijo na svetih krajih, imenovanih templji. Z družino se je spreobrnila k Odrešeniku in se krstila.

Družina je trdo delala in začela uspevati in dobila še tri otroke. Bili so zvesti in dejavni v Cerkvi. Potem pa je moža nepričakovano zadela kap in je umrl, zato je morala več let veliko ur delati v več službah, da je preživljala pet otrok.

Nekateri ljudje v njeni družini in soseski so jo kritizirali. Za njene težave so krivili odločitev, da se je pridružila krščanski cerkvi. Navzlic globoki tragediji in ostrim kritikam je vztrajala pri svoji veri v Jezusa Kristusa, odločena, da bo šla naprej, z zaupanjem, da jo Bog pozna in da so pred njo svetlejši dnevi.³

Nekaj let po moževi prezgodnji smrti je predsednik misijona na Japonskem začutil navdih, da je japonske člane spodbudil, naj si prizadevajo, da bi šli v tempelj. Predsednik misijona je bil ameriški veteran bitke za Okinavo, v kateri so okinavska sestra in njena družina toliko pretrpeli.⁴ Kljub temu je ta ponižna sestra o njem dejala: »Takrat je bil eden od naših osovraženih nasprotnikov, zdaj pa je bil tu z evangelijem ljubezni in miru. To je bil zame čudež.«⁵

Ko je ovdovela sestra slišala sporočilo predsednika misijona, si je zaželela, da bi se nekega dne v templju pečatila s svojo družino. Vendar je bilo to zaradi finančnih omejitev in jezikovnih ovir zanjo nemogoče.

Nato se je pojavilo več izvirnih rešitev. Stroške bi lahko zmanjšali za polovico, če bi člani na Japonskem najeli celotno letalo, ki bi na Havaje letelo izven sezone.⁶ Člani so posneli in prodajali tudi vinilne plošče z naslovom Japanese Saints Sing. Nekateri člani so prodali celo svoj dom. Drugi so pustili službo, da so lahko odpotovali.⁷

Drugi izziv za člane je bil, da tempeljska predstavitev ni bila na voljo v japonščini. Cerkveni voditelji so poklicali japonskega brata, da je odpotoval v tempelj na Havajih in prevedel obdaritveno uredbo.⁸ Bil je prvi japonski spreobrnjenec po vojni in učili in krstili so ga verni ameriški vojaki⁹

Ko so japonski člani z obdaritvijo, ki so živeli na Havajih, prvič slišali prevod, so jokali. Eden od članov je zapisal: »V templju smo bili že velikokrat, velikokrat. Uredbe smo slišali v angleščini. [Vendar] še nikoli nismo občutili duha /…/ tempeljskega dela, kot ga čutimo zdaj, [ko jih poslušamo] v maternem jeziku.«¹⁰

Še istega leta se je 161 odraslih in otrok odpravilo iz Tokia v tempelj na Havajih. Eden od japonskih bratov je razmišljal o potovanju: »Ko sem pogledal iz letala in videl Pearl Harbor ter se spomnil, kaj je naša država storila tem ljudem 7. decembra 1941, sem v duši trepetal. Ali nas bodo sprejeli? Toda na moje presenečenje so pokazali več ljubezni in prijaznosti, kot sem je videl kdajkoli v življenju.«¹¹

Slika

Japonske svete pozdravijo s cvetličnimi venci.

Ob prihodu japonskih svetih so jih havajski člani pozdravili z neštetimi cvetličnimi venci, ob tem pa so jih objeli in poljubili na lica, kar je običaj, ki je japonski kulturi tuj. Po desetih preobražajočih dneh na Havajih so se japonski sveti poslovili ob zvokih pesmi »Aloha Oe«, ki so jo zapeli havajski sveti.¹²

Na drugi poti v tempelj, organizirani za japonske člane, je bila tudi ovdovela okinavska sestra. Na 16 tisoč kilometrov dolgo pot se je odpravila zaradi velikodušnega daru misijonarjev, ki so služili v njeni veji in pojedli veliko obrokov za njeno mizo. V templju je točila solze radosti, ko je opravljala namestniško delo na krstu svoje matere in se pečatila s svojim pokojnim možem.

Ekskurzije z Japonske v tempelj na Havajih so se redno nadaljevale, dokler ni bil leta 1980 posvečen tokijski tempelj na Japonskem, ki je postal 18. delujoči tempelj. Novembra letos bo 186. tempelj posvečen v Okinavi na Japonskem. Nahaja se nedaleč od jame v osrednjem delu Okinave, kamor se je zatekla ta ženska z družino.¹³

Čeprav te čudovite sestre iz Okinave nisem nikoli srečal, njena zapuščina živi še naprej po njenih zvestih potomcih, od katerih številne poznam in jih imam rad.¹⁴

Moj oče, veteran druge svetovne vojne v Tihem oceanu, je bil navdušen, ko so me kot mladega misijonarja poklicali, naj služim na Japonskem. Na Japonsko sem prišel kmalu po posvetitvi tokijskega templja in iz prve roke videl, kako radi imajo tempelj.

Tempeljske zaveze so dar našega nebeškega Očeta tistim, ki zvesto sledijo njegovemu Sinu Jezusu Kristusu. V templju naš nebeški Oče posameznike in družine poveže z Odrešenikom in med seboj.

Predsednik Russell M. Nelson je lani dejal:

»Vsak človek, ki sklene zaveze v krstnem bazenu in v templjih – in jih spolnjuje – ima več dostopa do moči Jezusa Kristusa. /…/

Nagrada za spolnjevanje zavez z Bogom je nebeška moč – moč, ki nas krepi, da bolje prestanemo preizkušnje, skušnjave in srčne bolečine. Ta moč nam olajša pot.«¹⁵

S tempeljskimi blagoslovi Odrešenik ozdravlja posameznike, družine in narode – celo tiste, ki so bili nekoč zagrizeni sovražniki. Vstali Gospod je družbi v Mormonovi knjigi, ki jo preplavljajo konflikti, izjavil, da bo tistim, ki spoštujejo »[moje ime], Sin Pravičnosti vstal z ozdravljenjem v svojih perutih«.¹⁶

Hvaležen sem, da sem priča nenehnemu izpolnjevanju Gospodove obljube, da »bo prišel čas, ko se bo spoznanje o Odrešeniku razširilo med vsemi narodi, rodovi, jeziki in ljudstvi«,¹⁷ tudi med tistimi »na morskih otokih«.¹⁸

Pričujem o Odrešeniku Jezusu Kristusu ter o njegovem preroku in apostolih v teh poslednjih dneh. Sveto pričujem o nebeški moči, ki v nebesih veže, kar je zvezano na zemlji.

To je Odrešenikovo delo in templji so njegova sveta hiša.

Z neomajnim prepričanjem izjavljam, da je to res, v imenu Jezusa Kristusa, amen.