Zavoljo vašega potomstva
Ne bodite šibki člen v tej prelepi verigi vere, ki ste jo začeli ali prejeli kot dediščino. Bodite močan člen.
Pred nekaj leti, ko sem služil v severozahodnem področju Južne Amerike in živel v Peruju, sem doživel nekaj čudovitega, kar bi vam rad povedal.
Zgodilo se je, ko sem se vračal domov po delavnem koncu tedna. Ko sem končno zaključil letališki postopek za vstop, me je zunaj že čakal prijazni taksist iz podjetja, ki sva ga običajno najemala. Odpeljal me je do svojega avtomobila, jaz pa sem se usedel zadaj, pripravljen, da se sprostim in uživam v tihi vožnji domov. Ko sva prevozila nekaj ulic, je voznika poklical njegov nadzornik in mu povedal, da sem vzel napačen taksi. Zame je bil rezerviran drug avto, zato ga je nadzornik prosil, naj me odpelje nazaj na letališče, če bi želel zamenjati avtomobila. Rekel sem mu, da ni potrebno, in peljala sva se naprej. Po nekaj minutah tišine me je pogledal v vzvratnem ogledalu in vprašal: »Vi ste mormon, kajne?«
No, po tem vabljivem vprašanju sem vedel, da so moji tihi trenutki minili. Nisem se mogel upreti raziskovanju, kam naju bo njegovo vprašanje pripeljalo.
Izvedel sem, da mu je ime Omar, ženi pa Maria Teresa in da imata dva otroka – Carolino, staro 14 let in Rodriga, starega 10 let. Omar je bil član Cerkve od otroštva. Njegova družina je bila dejavna, a v nekem trenutku so njegovi starši prenehali hoditi v cerkev. Omar je postal popolnoma nedejaven pri 15 letih. Tedaj je bil star 40 let.
V tistem trenutku sem spoznal, da nisem vzel napačnega taksija. Ni bilo naključje! Povedal sem mu, kdo sem, in da sem v njegovem taksiju, ker ga Bog kliče nazaj v svojo čredo.
Potem sva se pogovarjala o času, ko so bili z družino dejavni člani Cerkve. Imel je lepe spomine na prijetne trenutke na družinskih večerih in nekaj pesmi Osnovne. Potem je tiho zapel nekaj besed iz pesmi »Božji sem otrok«.1
Potem ko sem dobil njegov naslov, telefonsko številko in dovoljenje, da ju posredujem njegovemu škofu, sem mu rekel, da bom našel način, da bom v kapeli na prvi dan, ko se bo vrnil v cerkev. Končala sva najino pot od letališča do mojega doma, kot tudi najino kratko pot v njegovo preteklost, in šla vsak svojo pot.
Nekaj tednov kasneje me je poklical njegov škof in mi povedal, da Omar načrtuje, da bo na določeno nedeljo prišel v cerkev. Rekel sem mu, da bom tam. Tisto nedeljo je bil Omar tam s sinom. Žene in hčere še ni zanimalo. Nekaj mesecev kasneje me je škof ponovno poklical, tokrat, da mi je povedal, da bo Omar krstil svojo ženo in otroka, in me povabil, naj pridem. Tukaj je slika nedelje, ko so bili potrjeni za člane Cerkve.
Tisto nedeljo sem Omarju in njegovi družini rekel, da mi bo, če bodo čez eno leto pripravljeni, v čast, da jih pečatim v limskem templju v Peruju. Tukaj je slika tistega nepozabnega trenutka za vse nas, posneta leto kasneje.
Zakaj vam govorim o tej izkušnji? Govorim zaradi dveh razlogov.
Prvič, da naslovim tiste dobre člane, ki so se iz nekega razloga odvrnili od obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. Drugič, da naslovim tudi tiste danes sodelujoče člane, ki morda niso tako zvesti svojim zavezam, kot bi morali biti. V obeh primerih bo to vplivalo na naslednje generacije, blagoslovi in obljube, ki so bil namenjeni za njihovo potomstvo, pa so v nevarnosti.
Začnimo s prvim scenarijem, z dobrimi člani, ki so skrenili s poti zaveze, kot se je zgodilo mojemu perujskemu prijatelju Omarju. Ko sem ga vprašal, zakaj se je odločil, da se vrne, je rekel, da zato, ker sta z ženo čutila, da bosta njuna otroka v življenju srečnejša z evangelijem Jezusa Kristusa. Čutil je, da je napočil čas, da se vrne v cerkev zavoljo njunih otrok.
Tako žalostno je, ko naletimo na nedejavne člane ali nečlane Cerkve, ki so nekoč imeli evangelij v svojih družinah in so ga izgubili, ker so se njihovi starši oziroma stari starši odločili, da si bodo vzeli premor od Cerkve. Ta odločitev bi lahko vplivala na njihovo potomstvo za večno!
Njihovim otrokom in vnukom je bila v življenju onemogočena zaščita in blagoslovi evangelija Jezusa Kristusa. Še bolj srce parajoče je, da so izgubili obljube večne družine, ki so jim bile nekoč dane. Odločitev enega je vplivala na celotno verigo potomcev. Dediščina vere je bila pretrgana.
Ampak kot vemo, je vse, kar je pretrgano, lahko popravljeno zaradi Jezusa Kristusa. Zato, prosim, razmislite o naslednjem povabilu predsednika Russella M. Nelsona: »Sedaj pa, če ste s poti skrenili, naj vas z vsem upanjem v srcu povabim in prosim, da se vrnete. Ne glede na vaše skrbi, ne glede na izzive je tu v tej Gospodovi Cerkvi za vas prostor. Vi in nerojeni rodovi boste zaradi vaših dejanj blagoslovljeni, če se boste sedaj vrnili na pot zavez.«2
Zdaj pa se posvetimo drugemu scenariju, članom, ki danes sodelujejo, a morda niso tako zvesti, kot bi morali biti. Prav kakor včerajšnje odločitve vplivajo na današnjo realnost, bodo današnje odločitve vplivale na našo prihodnost in na prihodnost naših družinskih članov.
Predsednik Dallin H. Oaks nas je učil:
»Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa nas spodbuja, da razmišljamo o prihodnosti. /…/ Uči odlične zamisli o prihodnosti, kar usmerja naša današnja dejanja.
Po drugi strani vsi poznamo ljudi, ki jih skrbi samo sedanjost: danes potroši, danes uživaj in o prihodnosti ne razmišljaj.
/…/ Ko se odločamo glede nečesa, bi se morali vedno vprašati: ‘Kam bo to pripeljalo?’«3 Ali nas bodo naše sedanje odločitve vodile do radosti zdaj in v večnosti ali nas bodo vodile do žalosti in solza?
Nekateri morda mislijo: »Ni nam treba hoditi v Cerkev vsako nedeljo« ali »Desetino bomo plačali, ko nam bo šlo bolje« ali »Cerkvenih voditeljev ne bom podprl pri tej zadevi«.
»Vendar,« pravijo, »vemo, da je Cerkev prava, in nikoli ne bomo opustili evangelija Jezusa Kristusa.«
Ljudje s takšnim razmišljanjem se ne zavedajo negativnega vpliva, ki ga bo takšno »mlačno« članstvo imelo na njihovo življenje in na življenje njihovega potomstva. Starši bodo morda ostali dejavni, vendar je tveganje, da bodo izgubili svoje otroke, veliko – v tem življenju in v večnosti.
Glede tistih, ki ne bodo podedovali celestialne slave s svojimi družinami, Gospod pravi: »To so tisti, ki niso hrabri v pričevanju o Jezusu, zatorej ne prejmejo krone nad kraljestvom našega Boga.«4 Ali si to želimo zase ali za svoje otroke? Ali ne bi morali biti bolj hrabri in manj mlačni zavoljo sebe in zavoljo svojega potomstva?
Tudi predsednik Ballard je govoril o podobnem pomisleku:
»Nekaterim se Kristusovo povabilo, naj verjamejo in ostanejo, še vedno zdi težko. /…/ Nekateri učenci težko razumejo določeno cerkveno pravilo ali nauk. Drugi imajo pomisleke zaradi naše zgodovine ali nepopolnosti nekaterih članov in voditeljev v preteklosti ali sedaj. /…/
/…/ Odločitev, da ne bomo ‘več hodili’ s cerkvenimi člani in Gospodovimi izbranimi voditelji, bo imela dolgotrajen vpliv, ki ga ne moremo vedno videti zdaj.«5
Kako žalostna dediščina – in zaradi kakšnega razloga? Kakršenkoli že je, ni dovolj, da ne bi upoštevali negativnega duhovnega vpliva, ki ga bo ustvaril za generacije za nami.
Moji dragi bratje in sestre, če prestajate eno od teh dveh situacij, ki sem ju omenil v svojem sporočilu, prosim, ponovno pretehtajte svoje ravnanje. Veste, da obstaja načrt za nas v tem življenju. Veste, da so družine lahko večne. Zakaj bi svojo izpostavili tveganju? Ne bodite šibki člen v tej prelepi verigi vere, ki ste jo začeli ali prejeli kot dediščino. Bodite močan člen. Vi ste na vrsti za to in Gospod vam lahko pomaga.
Iz globin svojega srca vas prosim, da razmislite o tem, pogledate naprej, ocenite, »kam bo to pripeljalo«, in če je potrebno, bodite dovolj pogumni, da boste preoblikovali svojo pot zavoljo svojega potomstva. V imenu Jezusa Kristusa, amen.