Značilnosti sreče

Pred nekaj leti sem na poslovnem letu sedel poleg moškega z Nizozemske. Komaj sem čakal, da se bova pogovarjala, saj sem kot mlad misijonar služil v Belgiji in na Nizozemskem.

Ko sva se seznanila, mi je izročil svojo vizitko z edinstvenim službenim nazivom »profesor sreče«.  Pripomnil sem, kako neverjeten poklic ima, ter ga vprašal, kaj počne profesor sreče. Odgovoril je, da uči ljudi, kako živeti srečno življenje tako, da ustvarjajo relevantne medsebojne odnose in si postavljajo cilje. Odgovoril sem: »To je čudovito, kaj pa, če bi lahko učili tudi, kako se lahko ti odnosi nadaljujejo onkraj groba in odgovarjajo na druga vprašanja duše, denimo kakšen je namen življenja, kako lahko premagamo svoje slabosti in kam gremo po smrti?« Priznal je, da bi bilo neverjetno, če bi imeli odgovore na ta vprašanja, in z veseljem sem mu povedal, da jih imamo.

Danes bi rad pregledal nekaj bistvenih načel za pravo srečo, za katera se zdi, da se v tem zmedenem svetu, v katerem je veliko stvari zanimivih, le malo pa resnično pomembnih, mnogim izmikajo.

Alma je učil ljudi svojega časa: »Kajti glejte, povem vam, veliko tega bo prišlo; in glejte, eno je, kar je pomembnejše od vsega drugega – kajti glejte, ni več daleč čas, ko Odkupitelj živi in pride med svoje ljudstvo.«¹

Ta izjava je enako pomembna tudi za nas danes, ko pričakujemo in se pripravljamo na Kristusov drugi prihod!

Zato je moja prva ugotovitev, da je gradnja na temeljih Jezusa Kristusa bistvena za našo srečo. To je zanesljiv temelj, »temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če zidajo na njem«.² To nas pripravi na življenjske izzive, naj pride, kar hoče.

Pred veliko leti sem se s sinom Justinom udeležil poletnega skavtskega tabora. Ko so se začele dejavnosti, je navdušeno naznanil, da želi s prijatelji pridobiti značko za zasluge pri lokostrelstvu. Za to so morali fantje opraviti kratek pisni test in s puščicami zadeti tarčo.

Stisnilo me je pri srcu. Justin je bil takrat precej slaboten zaradi cistične fibroze, bolezni, s katero se je spopadal od rojstva. Spraševal sem se, ali bo lok zmogel povleči dovolj nazaj, da bo puščico poslal v tarčo.

Ko je s prijatelji odhajal na delavnico lokostrelstva, sem tiho molil, da ga ta izkušnja ne bi ponižala. Čez nekaj tesnobnih ur sem ga zagledal, kako se mi z velikim nasmehom bliža po poti. »Očka!« je vzkliknil. »Dobil sem značko za zasluge. Zadel sem v sredo tarče – sicer v tarčo poleg moje, a zadel sem v sredino!« Z vso močjo je potegnil lok nazaj in pustil puščico leteti, ne da bi mogel nadzorovati njeno krivuljo leta. Kako hvaležen sem za razumevajočega učitelja lokostrelstva, ki ni rekel: »Žal, napačna tarča!« Nasprotno, ko je videl Justinove očitne omejitve in iskren trud, se je prijazno odzval: »Dobro si opravil!«

Tako bo tudi z nami, če se bomo po svojih najboljših močeh trudili slediti Kristusu in njegovim prerokom kljub svojim pomanjkljivostim. Če bomo prišli h Kristusu tako, da bomo spolnjevali svoje zaveze in se kesali za svoje grehe, bomo radostni slišali Odrešenikovo pohvalo: »Prav, dobri in zvesti služabnik!«³

Pričujem vam o božanskosti Odrešenika sveta ter o njegovi odrešilni ljubezni in moči, da nas ozdravi, okrepi in spodbuja, kadar si iskreno prizadevamo, da bi prišli k njemu. Ni pa mogoče, da bi se premikali z množico in se obenem bližali Jezusu. Odrešenik je premagal smrt, bolezen in greh ter zagotovil pot, da bomo na koncu popolni, če mu bomo sledili z vsem srcem.⁴

Moja druga ugotovitev je, da je za našo srečo ključno, da se spomnimo, da smo sinovi in hčere ljubečega nebeškega Očeta. Da vemo in zaupamo v to dejanskost, spremeni vse.

Pred nekaj leti sva se s sestro Sabin na letu domov z neke cerkvene zadolžitve znašla neposredno za zelo velikim moškim, ki je imel zadaj na pleši vtetoviran velik, jezen obraz in številko 439.

Ko smo pristali, sem rekel: »Oprostite, gospod. Vas smem vprašati, kaj pomeni številka, ki jo imate vtetovirano na glavi?« Nisem si ga upal vprašati o jeznem obrazu.

Rekel je: »Predstavlja mene. To sem jaz. To ozemlje je v moji lasti: 219!«

Dejansko je imel na glavi številko štiristo devetintrideset, zato sem bil presenečen, da se je zmotil, saj je bila zanj tako pomembna.

Pomislil sem, kako žalostno je, da identiteta in samospoštovanje tega moškega temeljita na številki, povezani z ozemljem tolpe. Pomislil sem: Ta možakar robustnega videza je bil nekoč nekomu sinko in še vedno čuti potrebo, da ga cenijo in nekomu pripada. Ko bi le vedel, kdo v resnici je in komu v resnici pripada, saj smo bili vsi »kupljeni za visoko ceno«.⁵

V pesmi iz filma Egiptovski princ je modra vrstica, ki pravi: »Poglej na svoje življenje z nebeškimi očmi.«⁶ Ko se nam bo spoznanje o našem božanskem rodu in večnem potencialu zasidralo globoko v dušo, bomo lahko na življenje gledali kot na smiselno, odvijajočo se pustolovščino, iz katere se moramo učiti in rasti, čeprav za kratek čas »gledamo z ogledalom, v uganki«.⁷

Tretja značilnost sreče je, da se vedno spominjamo vrednosti duše. To najbolje počnemo, ko upoštevamo Odrešenikovo svarilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«⁸

Učil je tudi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«⁹

Knjiga pregovorov modro svetuje: »Ne odklanjaj dobrote potrebnemu, če je v tvoji moči, da jo izkažeš.«¹⁰

Nikoli nam ne bo žal, če bomo preveč prijazni. V Božjih očeh je prijaznost sopomenka za veličino. Sestavni del prijaznosti je tudi, da odpuščamo in ne obsojamo.

Pred mnogimi leti se je naša mlada družina za družinski večer odpravljala v kino. Vsi smo bili v kombiju, razen enega od sinov in moje žene Valerie. Stemnilo se je že in ko je sin odprl vrata in stekel proti avtomobilu, je po nesreči brcnil nekaj, za kar je mislil, da je naša mačka na verandi. Na žalost sina in moje žene, ki je bila takoj za njim, to ni bila naša mačka, ampak zelo nesrečen skunk, ki jima je dal to vedeti! Vsi smo se vrnili v hišo, kjer sta se oba oprhala in si umila lase s paradižnikovim sokom, ki je menda zanesljivo sredstvo za odpravo skunkovega vonja. Ko sta se umila in preoblekla, ni nihče od nas več zaznaval nikakršnega vonja, zato smo se odločili, da bomo vendarle šli v kino. 

Ko smo se posedli v zadnjem delu kinodvorane, so se ljudje okoli nas drug za drugim nenadoma odločili, da bodo šli ven po pokovko. A ko so se vrnili, se nihče ni vrnil na svoje prvotno mesto.

Ko smo se spominjali te izkušnje, smo se smejali, toda kaj če bi imeli vsi naši grehi vonj? Kaj če bi lahko zavohali nepoštenost, poželenje, zavist ali ponos? Z razkritjem lastnih slabosti bi bili, upajmo, nekoliko bolj obzirni in pozorni do drugih, prav tako pa tudi oni do nas, ko bi vnašali potrebne spremembe v svoje življenje. Pravzaprav mi je všeč vonj tobaka v cerkvi, ker kaže na to, da se nekdo poskuša spremeniti. Potrebuje, da ga toplo sprejmemo.

Predsednik Russell M. Nelson je modro rekel: »Pravega privrženca Jezusa Kristusa najlažje prepoznamo, ko vidimo, kako sočutno ravna z drugimi ljudmi.«¹¹

Pavel je napisal Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«¹²

Kot učenci Jezusa Kristusa smo zaprošeni, da zaupamo nebeškemu Očetu in našemu Odrešeniku ter ju ne poskušamo nadomestiti. Jezus Kristus popolnoma pozna nepopolnosti vseh ljudi in jim bo sodil popolno.

Četrta značilnost sreče je po moje, da ohranjamo večno perspektivo. Načrt našega Očeta sega v večnost; preprosto se je osredotočiti na tukaj in zdaj in pozabiti na čas zatem.

To lekcijo me je pred leti učinkovito naučila najina takrat 16-letna hči Jennifer. Čakala jo je dvojna presaditev pljuč, pri kateri bi ji v celoti odstranili pet obolelih pljučnih režnjev in jih nadomestili z dvema zdravima manjšima režnjema, ki sta ju darovala dva neverjetna prijatelja s Kristusovimi lastnostmi. To je bil zelo tvegan postopek, vendar mi je Jennifer z vsemi svojimi 41 kilogrami večer pred operacijo skoraj pridigala, rekoč: »Ne skrbi, očka! Jutri se bom zbudila z novimi pljuči ali pa se bom zbudila na boljšem kraju. V vsakem primeru bo super.« To je vera, to je večna perspektiva! Pogled na življenje z večnega zornega kota zagotavlja jasnost, tolažbo, pogum in upanje.

Ko je po operaciji napočil dolgo pričakovani dan za odstranitev dihalne cevke in izklop ventilatorja, ki je Jennifer pomagal dihati, smo nestrpno čakali, ali bosta oba manjša režnja delovala. Ob prvem vdihu je takoj zajokala. Ko je videla našo zaskrbljenost, je hitro vzkliknila: »Enostavno tako lepo je dihati.« 

Od tistega dne se zjutraj in zvečer nebeškemu Očetu zahvaljujem za to, da lahko diham. Obkroženi smo z neštetimi blagoslovi, ki jih zlahka vzamemo za samoumevne, če nismo pozorni. Nasprotno pa življenje postane čarobno, če ničesar ne pričakujemo in vse cenimo.

Predsednik Nelson je dejal: »Vsako novo jutro je Božji dar. Celo zrak, ki ga dihamo, nam je ljubeče posodil. Ohranja nas iz dneva v dan in nas podpira iz trenutka v trenutek. Zato naj bo zjutraj naše prvo plemenito dejanje, da se z molitvijo ponižno zahvalimo.«¹³

To me pripelje do moje pete in zadnje ugotovitve, ki se glasi: Nikoli ne boste srečni do večje mere, kot ste hvaležni.

Gospod je rekel: »In ta, ki vse sprejme hvaležno, bo postal veličasten.«¹⁴ Morda zato, ker hvaležnost porodi številne druge vrline.

Kako bi se spremenila naša ozaveščenost, če bi se vsako jutro zbudili samo z blagoslovi, za katere smo bili prejšnji večer hvaležni! Če ne cenimo svojih blagoslovov, lahko začutimo nezadovoljstvo, kar nas lahko oropa radosti in sreče, ki ju poraja hvaležnost. Tisti v veliki in prostorni zgradbi nas mamijo, naj gledamo mimo cilja in ga tako povsem zgrešimo.

Največjo srečo in blagoslov zemeljskega življenja bomo dejansko našli v tem, kar postanemo po Božji milosti, ko sklenemo in spolnjujemo svete zaveze z Bogom. Odrešenik nas bo po zaslugi svoje odkupne žrtve prečistil in oplemenitil, o tistih, ki mu voljno sledijo, pa je dejal: »Moji bodo tisti dan, ko bom prišel zbrat svoje dragulje«.¹⁵

Obljubljam vam, da lahko najdemo pravo srečo, ki jo iščemo v tej zemeljski pustolovščini, če svoje življenje gradimo na temelju Jezusa Kristusa, cenimo svojo resnično identiteto Božjih sinov in hčera, ne pozabimo na vrednost duše, ohranimo večno perspektivo in hvaležno cenimo svoje številne blagoslove, zlasti Kristusovo povabilo, naj pridemo k njemu. Življenje bo še vedno prinašalo izzive, vendar se bomo lahko z vsakim bolje soočili z občutkom smisla in miru zaradi večnih resnic, ki jih razumemo in po katerih živimo

Pričujem o dejanskosti Boga, našega ljubečega Očeta, in njegovega ljubljenega Sina, Jezusa Kristusa. Pričujem tudi o živih prerokih, vidcih in razodevalcih. Kakšen blagoslov je prejemati nebeške nasvete po njih! Gospod je jasno rekel: »Najsi po mojem glasu ali po glasu mojih služabnikov, je vseeno.«¹⁶ V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.