Prenesti dan v Kristusu

Bil je dan, poln neposrednih in odkritih prilik, kompleksnih vprašanj in globokega nauka. Jezus je potem, ko je ostro grajal tiste, ki so bili »podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti«,¹ učil še tri prilike o duhovni pripravljenosti in poti učenca. Ena od teh je bila prilika o desetih devicah.

»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.

Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.

Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.

Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

Opolnoči pa je nastalo vpitje: ‘Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!’

Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.

Nespametne so rekle preudarnim: ‘Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!’

Toda preudarne so odvrnile: ‘Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!’

Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.

Pozneje so prišle še druge device in govorile: ‘Gospod, gospod, odpri nam!’²

On pa je odgovoril: ‘Resnično, povem vam:’ Ne poznate me!³

Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«⁴

Predsednik Dallin H. Oaks je postavil naslednji razmisleka vredni vprašanji glede ženinovega prihoda:⁵ »Kaj če bi bil dan njegovega prihoda jutri? Če bi vedeli, da bomo jutri srečali Gospoda – zaradi svoje prezgodnje smrti ali njegovega nepričakovanega prihoda – kaj bi naredili danes?«⁶

Iz svojih lastnih izkušenj sem spoznala, da duhovna priprava na Gospodov prihod ni le pomembna, temveč je edini način, da najdemo pravi mir in srečo.

Bil je svež jesenski dan, ko sem prvič slišala besede: »Raka imate.« Z možem sva osupnila. Ko sva se peljala domov v tišini in razmišljala o tej novici, sem v srcu pomislila na najine tri sinove.

V mislih sem vprašala nebeškega Očeta: »Ali bom umrla?«

Sveti Duh mi je zašepetal: »Vse bo v redu.«

Potem sem vprašala: »Ali bom preživela?«

Ponovno je prišel odgovor: »Vse bo v redu.«

Bila sem zmedena. Zakaj sem dobila isti odgovor, bodisi bom preživela bodisi bom umrla?

Potem je nenadoma vsako vlakno mojega bitja napolnil popoln mir, ko sem se spomnila: Ni nama treba hiteti domov in najine otroke naučiti moliti. Vedeli so, kako v molitvi prejemati odgovore in tolažbo. Ni nama bilo treba hiteti domov in jih učiti o svetih spisih oziroma besedah živih prerokov. Te besede so jim že bile znan vir moči in razumevanja. Ni nama bilo treba hiteti domov in jih učiti o kesanju, vstajenju, obnovi, načrtu odrešitve, večnih družinah oziroma sam nauk Jezusa Kristusa.

V tistem trenutku je bilo vse, vsaka lekcija na družinskem večeru, čas preučevanja svetih spisov, molitev v veri, dan blagoslov, izpovedano pričevanje, sklenjena in spoštovana zaveza, obisk v Gospodovi hiši in spoštovan sabat, pomembno – o, kako pomembno! Bilo je prepozno, da bi nalili olja v naše svetilke. Potrebovali smo vsako posamezno kapljico in potrebovali smo jo takoj!

Če bi umrla, bi bila zaradi Jezusa Kristusa in njegovega obnovljenega evangelija moja družina potolažena, okrepljena in nekega dne obnovljena. Če bi živela, bi imela na razpolago največjo moč na tej zemlji, ki bi mi pomagala, me podpirala in ozdravila. Na koncu je zaradi Jezusa Kristusa lahko vse dobro.

Iz skrbnega preučevanja Nauka in zavez spoznamo, kako je videti »dobro«:

»In tistega dne, ko bom prišel v svoji slavi, se bo izpolnila prilika, ki sem jo govoril glede desetih devic.

Kajti tisti, ki so modri in so sprejeli resnico in so si Svetega Duha izvolili za vodiča in niso bili prevarani – resnično vam pravim, ne bodo posekani in vrženi v ogenj, temveč bodo tisti dan prenesli.«⁷

Jezus Kristus nam je omogočil, da »prenesemo dan«. Prenesti dan ne pomeni dodajanja na vedno naraščajoč seznam opravil. Pomislite na povečevalno steklo. Ni njegov edini namen, da se stvari zdijo večje. Lahko tudi zbira in osredotoča svetlobo, da je močnejša. Moramo poenostaviti, osredotočati svoj trud in biti zbiralci luči Jezusa Kristusa. Potrebujemo bolj svete in razodevajoče izkušnje.

V severozahodnem Izraelu je lepo gorovje, ki ga pogosto imenujejo »zimzelena gora«. Gora Karmel⁸ ostaja zelena vse leto predvsem zaradi majcenih količin rose. Hranjenje se odvija vsak dan. Ko si podobno kot karmelska rosa⁹ prizadevamo nahraniti svoje duše »s tem, kar zadeva pravičnost«,¹⁰ bodo »po majhnih in preprostih stvareh«¹¹ naša pričevanja in pričevanja naših otrok živela!

No, morda premišljujete: »Ampak sestra Wright, ne poznate moje družine. Zares se trudimo in sploh nismo videti temu podobni.« Prav imate. Ne poznam vaše družine. Vas pa Bog z brezmejno ljubeznijo, milostjo, močjo, spoznanjem in slavo.

Vprašanja, ki si jih morda postavljate, so vprašanja srca, ki vas v globini vaše duše bolijo. Podobna vprašanja najdemo v svetih spisih.

»Učitelj, ti ni mar, da [je moja družina] izgubljen[a]?«¹²

»Kje je torej moje upanje?«¹³

»Kaj naj storim, da bo ta oblak teme, ki [me] zasenčuje, izginil?«¹⁴

»Modrost pa, kje jo je moč najti, kje je kraj razumnosti?«¹⁵

»[K]ako je mogoče, da se lahko oprime[m] vsega dobrega?«¹⁶

Gospod, kaj moram storiti?¹⁷

In potem tako prijetno pridejo odgovori:

»Ali verjameš v Kristusovo moč v odrešitev?«¹⁸

»[M]ar je Gospod kateremu zapovedal, naj ne bo deležen njegove dobrote?«¹⁹

»Ali veruje[š], da [Gospod] more to storiti?«²⁰

»Ali verjameš prerokom?«²¹

»Ali udejanjate vero, da vas bo ta, ki vas je ustvaril, odkupil?«²²

»Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?«²³

Moji dragi prijatelji, ne moremo si deliti svojega olja, lahko pa delimo njegovo luč. Olje v naših svetilkah nam ne bo pomagalo le »prenesti dan«, ampak je lahko tudi sredstvo osvetljevanja poti, ki vodi tiste, ki jih ljubimo, k Odrešeniku, ki stoji pripravljen »razprtih rok, da bi [jih] sprejel«.²⁴

»Tako govori Gospod: Prepreči svojemu glasu jok, solze svojim očem, kajti dobila je plačilo za svoje delo, govori Gospod: vrnejo se iz sovražnikove dežele.

Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo.«²⁵

Jezus Kristus je »upanje za [vašo] prihodnost«. Nič, kar smo ali česar nismo naredili, ni izven dosega njegovega neskončnega in večnega žrtvovanja. On je razlog, zakaj ni nikoli konca naše zgodbe.²⁶ »Zatorej si mora[mo] še naprej prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi. Če si bo[mo] zatorej še naprej prizadevali, ko se bo[mo] gostili s Kristusovo besedo, in vztrajali do konca, glejte, tako govori Oče: Imeli bo[mo] večno življenje.«²⁷

Večno življenje je večna radost. Radost v tem življenju, prav zdaj – ne kljub izzivom našega časa, temveč zaradi Gospodove pomoči, da se iz njih učimo in jih nazadnje premagamo – in neizmerna radost v prihodnjem življenju. Solze se bodo posušile, strta srca se bodo zacelila, kar je izgubljeno, se bo našlo, skrbi ne bo več, družine se bodo obnovile in vse, kar ima Oče, bo naše.²⁸

Glejte k Jezusu Kristusu in živite,²⁹ pričujem v svetem in posvečenem imenu ljubljenega »pastirj[a] in varuh[a] [naših] duš«,³⁰ Jezusa Kristusa, amen.