Bratje in sestre v Kristusu

Moji dragi prijatelji, danes smo imeli sijajni konferenčni zasedanji. Vsi smo čutili Gospodovega Duha in njegovo ljubezen zaradi čudovitih sporočil, ki so nam jih podali naši voditelji. Počutim se privilegirano, da vas nocoj lahko nagovorim kot zaključni govornik tega zasedanja. Molim, da bo Gospodov Duh še naprej z nami, ko se skupaj radostimo kot pravi bratje in sestre v Kristusu.

Naš dragi prerok, Russell M. Nelson, je rekel: »Danes naše člane vsepovsod pozivam, naj prvi prenehajo z obnašanjem in dejanji, ki jih spodbujajo predsodki. Prosim vas, da spodbujate spoštovanje do vseh Božjih otrok.«¹ Za globalno in vselej rastočo Cerkev je upoštevanje te prošnje našega preroka bistven predpogoj za gradnjo Odrešenikovega kraljestva v vsaki deželi sveta.

Evangelij Jezusa Kristusa uči, da smo vsi duhovni sinovi in hčere, rojeni nebeškim staršem, ki nas resnično ljubita,² in da smo živeli kot družina v Božji navzočnosti, preden smo se rodili na tej zemlji. Evangelij tudi uči, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti.³ Zatorej smo pred njim enakovredni,⁴ ker je iz »enega ustvaril ves človeški rod«.⁵ Zato imamo vsi božansko naravo, dediščino in potencial, ker je »en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh« nas.⁶

Kot Kristusovi učenci smo naprošeni, da okrepimo svojo vero in ljubezen do svojih duhovnih bratov in sester, tako da iskreno prepletemo svoja srca v enotnosti in ljubezni ne glede na razlike, in tako povečamo svojo sposobnost, da spodbujamo spoštovanje dostojanstva vseh Božjih sinov in hčera.⁷

Ali ni bilo to stanje, ki ga je doživljalo Nefijevo ljudstvo skoraj dve stoletji, potem ko je Kristus deloval med njimi?

»[I]n zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka. /…/

[N]iti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih -cev, ampak so bili zedinjeni, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva.

In kako blagoslovljeni so bili!«⁸

Predsednik Nelson je nadalje poudaril pomembnost širjenja dostojanstva in spoštovanja do soljudi, ko je rekel: »Stvarnik nas vseh vsakega od nas poziva, naj prenehamo s predsodki glede katerekoli skupine Božjih otrok.« Vsak od nas, ki ima predsodke glede druge rase, se mora pokesati! /…/ Prav je, da vsak od nas naredi, karkoli lahko v svojem področju vpliva, da ohrani dostojanstvo in spoštovanje, ki ju vsak Božji sin in hči zaslužita.«⁹ Človeško dostojanstvo dejansko predpostavlja spoštovanje naših razlik.¹⁰

Če upoštevamo sveto vez, ki nas kot Božje otroke povezuje z njim, je ta preroški nasvet, ki ga je dal predsednik Nelson, nedvomno temeljni korak h gradnji mostov razumevanja, ne pa gradnja zidov predsodkov in ločevanja med nami.¹¹ A kot je Pavel posvaril Efežane, moramo razumeti, da bomo morali, da bi dosegli ta namen, individualno in skupinsko vložiti trud, da bomo delovali v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti drug do drugega.¹²

Obstaja zgodba o nekem judovskem rabinu, ki je užival v sončnem vzhodu z dvema prijateljema. Vprašal ju je: »Kako vesta, kdaj je noči konec in se je začel nov dan?«

Eden je odgovoril: »Ko pogledaš na vzhod in lahko razločiš ovco od koze.«

Drugi pa: »Ko pogledaš obzorje in lahko razločiš oljko od figovca.«

Potem sta se obrnila na modrega rabina in mu postavila isto vprašanje. Po dolgem razmisleku je odgovoril: »Ko pogledaš na vzhod in vidiš obraz ženske ali obraz moškega in lahko rečeš: ‘Ona je moja sestra; on je moj brat.’«¹³

Moji dragi prijatelji, lahko vam zagotovim, da svetloba novega dne sveti jasneje v naših življenjih, kadar vidimo soljudi in z njimi ravnamo spoštljivo in dostojanstveno in kot pravi bratje in sestre v Kristusu.

Jezus je med svojim zemeljskim delovanjem tako popolno ponazarjal to načelo, ko je »hodil /…/ iz kraja v kraj ter delal dobra dela«¹⁴ vsem ljudem, in jih vabil, naj pridejo k njemu in bodo deležni njegove dobrote ne glede na njihov izvor, socialni razred ali kulturne značilnosti. Služil je, zdravil in bil vedno pozoren na potrebe vseh, zlasti tistih, ki so jih v tistih časih imeli za drugačne, jih podcenjevali ali izključevali. Zanikal ni nikogar, temveč je z vsemi ravnal pravično in ljubeče, ker jih je videl kot svoje brate in sestre, sinove in hčere istega Očeta.¹⁵

Ena najosupljivejših priložnosti, ko se je to zgodilo, je bila, ko je Odrešenik potoval v Galilejo in namenoma šel po poti, ki je šla skozi Samarijo.¹⁶ Jezus se je usedel k Jakobovemu studencu, da bi se odpočil. Ko je bil tam, je prišla Samarijanka, da bi napolnila svoj vrč z vodo. Jezus jo je v svoji vsevednosti nagovoril, rekoč: »Daj mi piti!«¹⁷

Žena je bila presenečena, da je Jud prosil Samarijanko za pomoč, in pokazala svoje presenečenje, rekoč: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti? (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.)«¹⁸

A Jezus je prekinil to staro tradicijo sovražnosti med Samarijani in Judi, ljubeče služil tisti ženi in ji pomagal razumeti, kdo je v resnici – in sicer Mesija, ki bo povedal vse in čigar prihod je pričakovala.¹⁹ Vpliv tega ljubečega služenja je povzročil, da je žena stekla v mesto, da bi ljudem oznanila, kaj se je zgodilo, rekoč: »Kaj, če je on Mesija?«²⁰

Globoko sočustvujem s tistimi, s katerimi brezčutni in brezobzirni ljudje grdo ravnajo, jih ponižujejo ali preganjajo, saj sem v teku svojega življenja iz prve roke videl bolečino dobrih ljudi, ki trpijo, ker jih sodijo ali zavračajo zato, ker govorijo, so videti ali živijo drugače. Prav tako v srcu čutim pristno žalost zaradi tistih, katerih razmišljanje ostaja v temi, katerih vizija je omejena in katerih srca so otopela zaradi prepričanja v manjvrednost tistih, ki so drugačni od njih. Njihov omejeni pogled na druge dejansko ovira njihovo sposobnost, da vidijo, kdo so kot Božji otroci.

Kot so napovedali preroki, živimo v hudih časih, ki vodijo do drugega Odrešenikovega prihoda.²¹ Svet na splošno je razdeljen z močnimi ločevanji, poudarjeno z rasnimi, političnimi in socialnoekonomskimi ločnicami. Posledice takšnih nesoglasij včasih vplivajo na način mišljenja in delovanja ljudi v odnosu do soljudi. Zato ni neobičajno videti ljudi, da označujejo način mišljenja, ravnanja in govorjenja drugih kultur, ras in etničnih skupin kot manjvredne, tako da uporabljajo vnaprejšnje, zmotne in pogosto sarkastične zamisli in ustvarjajo odnos prezira, ravnodušnosti, nespoštljivosti in celo predsodkov do njih. Takšna stališča imajo svoje korenine v ponosu, prevzetnosti, zavisti in ljubosumju, značilnostih mesene narave,²² ki so popolnoma v nasprotju s krščanskimi lastnostmi. Takšno vedenje ni primerno za tiste, ki si prizadevajo, da bi postali pravi Gospodovi učenci.²³ Pravzaprav, moji dragi bratje in sestre, v skupnosti svetih ni prostora za misli ali dejanja s predsodki.

Kot sinovi in hčere zavez lahko pomagamo odpraviti takšno obnašanje, tako da na očitne razlike, ki obstajajo med nami, gledamo z Odrešenikovimi očmi²⁴ in na osnovi tega, kar nam je skupno – božanska istovetnost in sorodnost. Še več, lahko si prizadevamo videti svoj odsev v sanjah, upih, žalosti in bolečinah svojih bližnjih. Kot Božji otroci smo vsi sopotniki, enaki v svojem nepopolnem stanju in svoji sposobnosti za rast. Vabljeni smo, da hodimo skupaj, miroljubno, s srci, polnimi ljubezni do Boga in vseh ljudi – oziroma kot je rekel Abraham Lincoln, »brez zlobe do kogarkoli; z dobrotljivostjo do vseh«.²⁵

Ali ste kdaj razmišljali, kako se načelo spoštovanja človeškega dostojanstva in enakopravnosti kaže s preprostim načinom našega oblačenja v Gospodovi hiši? V tempelj vsi pridemo združeni v enem namenu in navdani z željo, da bi bili čisti in sveti v Gospodovi sveti prisotnosti. Oblečene v belo nas vse sprejme sam Gospod kot svoje ljube otroke, Božje moške in ženske, Kristusove otroke.²⁶ Naš privilegij je, da izvajamo iste uredbe, sklepamo iste zaveze, se zavežemo, da bomo živeli višje in svetejše življenje, in prejemamo iste večne obljube. Složni v namenu drug drugega vidimo z novimi očmi in v naši edinosti slavimo naše razlike kot božanski Božji otroci.

Nedavno sem vodil dostojanstvenike in vladne funkcionarje na dnevih odprtih vrat templja Brasília v Braziliji. Z brazilskim podpredsednikom sva se ustavila v garderobi in se pogovarjala o belih oblačilih, ki jih nosijo vsi v templju. Pojasnil sem mu, da ta vsesplošna uporaba belih oblačil simbolizira, da smo v templju pred Bogom vsi enaki, in da v templju najini istovetnosti nista podpredsednik države ali cerkveni voditelj, temveč najina večna istovetnost sinov ljubečega nebeškega Očeta.

Slika

Slapovi Iguaçú

Reka Iguaçú teče skozi južno Brazilijo in se izlije na planoto, ki oblikuje omrežje slapov, po vsem svetu znanih kot slapovi Iguaçú – eno najlepših in najosupljivejših Božjih stvaritev na zemlji, cenjeno kot eno od sedmih svetovnih čudes. Ogromno vode teče v eno samo reko in se potem razdeli, tako da oblikuje stotine edinstvenih slapov. Metaforično rečeno je to edinstveno omrežje slapov odraz Božje družine na zemlji, ker nam je skupen isti duhovni izvor in tvarina, ki izvira iz naše božanske dediščine in sorodstva. Vendar vsak od nas teče v različnih kulturah, etničnih skupinah in narodnostih z različnimi mnenji, izkušnjami in občutki. Navzlic temu gremo naprej kot Božji otroci in kot bratje in sestre v Kristusu, ne da bi izgubili svojo božansko povezanost, zaradi česar smo edinstveni ljudje in priljubljena skupnost.²⁷

Moji dragi bratje in sestre, da bi uskladili svoja srca in um s spoznanjem in pričevanjem, da smo pred Bogom vsi enaki, da smo vsi polno obdarjeni z istim večnim potencialom in dediščino. Da bi bolj uživali duhovno povezanost, ki obstaja med nami, in cenili različne lastnosti in raznolike darove, ki jih vsi imamo! Če bomo to delali, vam obljubljam, da bomo tekli po svoji poti, kakor voda slapov Iguaçú, ne da bi izgubili svojo božansko povezanost, ki nas opredeljuje kot svojevrstno ljudstvo, »Kristusov[e] otro[ke] in dedič[e] Božjega kraljestva«.²⁸

Pričujem vam, da bo, ko tečemo po tej poti v svojem zemeljskem življenju, nastopil nov dan z novo svetlobo, ki bo razsvetlila naše življenje in osvetlila čudovite priložnosti, da bomo bolj cenili in bili bolj v polnosti blagoslovljeni z raznolikostjo, ki jo je ustvaril Bog med svojimi otroki.²⁹ Gotovo bomo postali orodja v njegovih rokah, da bomo spodbujali spoštovanje in dostojanstvo med vsemi njegovimi sinovi in hčerami. Bog živi. Jezus je Odrešenik sveta. Predsednik Nelson je Božji prerok v našem času. O teh resnicah pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.