Izgubljeni in pot, ki pelje domov

Nekateri jo imajo za najsijajnejšo kratko zgodbo, ki je bila kdaj povedana.¹ Ker je bila prevedena v tisoče jezikov po vsem svetu, je povsem verjetno, da v zadnjih dveh tisočletjih sonce nikoli ni zašlo, ne da bi jo nekdo nekje na svetu omenil.

Povedal jo je Jezus Kristus, naš Odrešenik in Odkupitelj, ki je prišel na zemljo »rešit, kar je izgubljeno«.² Začne z naslednjimi preprostimi besedami: »Neki človek je imel dva sina.«³

Takoj izvemo za srce parajoč spor. En sin⁴ očetu pove, da ne bo več živel doma. Hoče svobodo. Za sabo hoče pustiti kulturo in nauke svojih staršev. Prosi za svoj delež dediščine – zdaj.⁵

Ali si lahko predstavljate, kaj je občutil oče, ko je to slišal? Ko je spoznal, da si njegov sin bolj kot vse drugo želi zapustiti družino in se verjetno nikoli vrniti?

Sin je bil verjetno navdušen nad vznemirljivo pustolovščino. Končno je bil sam svoj gospodar. Osvobojen načel in pravil kulture svoje mladosti se je končno lahko sam odločal, ne da bi nanj vplivali starši. Nič več občutka krivde. Lahko je užival v sprejemanju podobno misleče skupnosti in živel pod lastnimi pogoji.

Ko je prispel v daljno deželo, je hitro našel nove prijatelje in začel živeti življenje, o kakršnem je vedno sanjal. Verjetno je bil priljubljen pri številnih, saj je velikodušno zapravljal denar. Njegovi novi prijatelji – koristniki njegove zapravljivosti – ga niso obsojali. Proslavljali, hvalili in podpirali so njegove odločitve.⁶

Če bi v tistem času obstajala družbena omrežja, bi strani gotovo napolnil z animiranimi fotografijami smejočih se prijateljev: #mojezivljenjejesuper! #nikolisrecnejsi! »zedolgonazajbimoraltonarediti!

A zabava ni dolgo trajala – redko traja. Zgodilo se je dvoje: Prvič, zmanjkalo mu je denarja, in drugič, deželo je zajela lakota.⁷

Ko so težave postajale vse hujše, ga je zgrabila panika. Nekdaj neustavljiv, zmagoslaven hazarder si zdaj ni mogel privoščiti niti enega obeda, kaj šele bivališča. Kako bo preživel?

Bil je velikodušen do svojih prijateljev – ali mu bodo zdaj pomagali? Lahko si ga predstavljam, ko prosi za malo podpore – samo začasno – dokler se spet ne postavi na noge.

Sveti spisi nam povejo: »[N]ihče [mu] ni dal.«⁸

V obupu, da bi preživel, je našel lokalnega kmeta, ki ga je najel, da je hranil svinje.⁹

Mladenič je bil izjemno lačen, od vseh zapuščen in osamljen in se je verjetno spraševal, kako je lahko šlo vse tako strašno, grozno narobe.

Težil ga ni samo prazen trebuh. V duši je bil prazen. Bil je tako prepričan, da ga bo to, če se bo predal svojim posvetnim željam, osrečilo, da so moralni zakoni ovira do te sreče. Zdaj je vedel bolje. In, o, kakšno ceno je moral plačati za to spoznanje!¹⁰

Ko je njegova telesna in duhovna lakota postajala vse hujša, se je v mislih obrnil k očetu. Ali mu bo pomagal po vsem, kar se je zgodilo? Celo najbolj preprost očetov služabnik je imel jesti in zatočišče pred viharji.

A da bi se vrnil k očetu?

Nikoli.

Da bi v svoji vasi priznal, da je zapravil svojo dediščino?

Nemogoče.

Da bi se soočil s sosedi, ki so ga gotovo opozarjali, da je osramotil svojo družino in svojim staršem strl srce? Da bi se vrnil k starim prijateljem, potem ko se je bahal s svojo svobodo?

Neznosno.

A lakota, osamljenost in obžalovanje ga preprosto niso zapustili – dokler ni šel vase.¹¹

Vedel je, kaj mora narediti.

Zdaj se vrnimo k očetu, strtemu gospodarju hiše. Koliko več sto, morda na tisoče ur ga je skrbelo za sina?

Kolikokrat se je uzrl na pot, po kateri je sin odšel, in podoživel presunljivo izgubo, ki jo je občutil, ko je sin odšel? Kolikokrat je molil v globoki noči, prosil Boga, da bi bil njegov sin varen, da bi odkril resnico, da bi se vrnil?

In potem nekega dne oče pogleda na tisto samotno pot – pot, ki pelje domov – in zagleda oddaljeno silhueto, ki se mu približuje.

Ali je možno?

Čeprav je bil še daleč stran, oče takoj ve, da je njegov sin.

Steče k njemu, ga objame in poljubi.¹²

»Oče,« zakliče sin z besedami, ki jih gotovo pri sebi tisočkrat ponovil, »grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.«¹³

A oče mu komaj dovoli končati. S solzami v očeh naroči svojim služabnikom: »[P]rinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!« Pripravite gostijo in praznujmo. Moj sin se je vrnil!¹⁴

V moji pisarni visi slika nemškega slikarja Richarda Burda. S Harriet nama je všeč. Upodablja ganljiv prizor iz Odrešenikove prilike v poglobljeni perspektivi.

Slika

Richard Burde: Vrnitev izgubljenega sina

Medtem ko so vsi presrečni zaradi sinove vrnitve, eden ni – njegov starejši brat.¹⁵

S sabo nosi nekaj čustvene prtljage.

Bil je prisoten, ko je brat zahteval svojo dediščino. Iz prve roke je pričeval ogromni teži očetove bridkosti.

Odkar je njegov brat odšel, je poskušal očetu olajšati breme. Vsak dan se je trudil, da bi razveselil očetovo strto srce.

In zdaj se je ta lahkomiselni otrok vrnil, ljudje pa niso mogli prenehati obsipavati s pozornostjo njegovega uporniškega brata.

»[T]oliko let,« reče očetu, »ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa še nikoli nisi praznoval zaradi mene.«¹⁶

Ljubeči oče odgovori: »Dragi sin, vse, kar je moje, je tvoje! Ne gre za primerjanje nagrad in praznovanj. Gre za zdravljenje. To je trenutek, na katerega smo upali vsa ta leta. Tvoj brat je bil mrtev in je oživel! Bil je izgubljen, a zdaj je najden!«¹⁷

Moji ljubljeni bratje in sestre, dragi prijatelji, tako kot vse Odrešenikove prilike tudi ta ni samo o ljudeh, ki so živeli davno tega. Gre za vas in mene danes.

Kdo od nas ni skrenil s poti svetosti, nespametno misleč, da lahko najdemo več sreče, če gremo po svoji samoljubni poti?

Kdo od nas se ni počutil ponižnega, strtega srca in si obupno želel odpuščanja ter milosti?

Morda se nekateri celo sprašujejo: »Ali se je sploh mogoče vrniti? Ali me bodo bivši prijatelji za vedno označili, zavrnili in se me izogibali? Ali je bolje, da kar ostanem izgubljen? Kako se bo odzval Bog, če se bom poskušal vrniti?«

Ta prilika nam odgovarja na to.

Naš nebeški Oče bo pritekel k nam s srcem, prekipevajočim od ljubezni in sočutja. Objel nas bo, nas oblekel v oblačila, dal prstan na roko, sandale na noge in rekel: »Danes praznujemo! Moj otrok, ki je bil mrtev, je spet oživel!«

Nebesa se bodo radostila zaradi naše vrnitve.

Ali si lahko zdaj vzamem trenutek in spregovorim vam osebno?

Ne glede na to, kaj se vam je v življenju morda zgodilo, ponavljam in oznanjam besede ljubega prijatelja in soapostola, starešine Jeffreyja R. Hollanda: »Ni mogoče, da bi zdrknili nižje, kot sveti brezmejna Kristusova luč [odkupna daritev].«¹⁸

Čeprav so vas odločitve morda odpeljale daleč od Odrešenika in njegove Cerkve, Veliki Zdravitelj stoji na poti, ki vodi domov in vam izreka dobrodošlico. In mi kot člani Cerkve Jezusa Kristusa si prizadevamo posnemati njegov zgled in vas sprejmemo kot svoje brate in sestre, kot svoje prijatelje. Veselimo se in praznujemo z vami.

Vaša vrnitev ne bo zmanjšala blagoslovov drugih. Očetovo obilje je brezmejno in kar je dano enemu, niti najmanj ne zmanjša rojstne pravice drugih.¹⁹

Ne domišljam si, da je vrnitev nekaj lahkega. O tem lahko pričujem. Dejansko je morda najtežja odločitev, ki jo boste kdaj sprejeli.

A pričujem, da bo v trenutku, ko se boste odločili vrniti in hoditi po poti našega Odrešenika in Odkupitelja, njegova moč prišla v vaše življenje in ga spremenila.²⁰

Angeli v nebesih se bodo radostili.

In tudi mi se bomo, vaša družina v Kristusu. Navsezadnje vemo, kako je biti izgubljen. Vsi se vsak dan zanašamo na Kristusovo odkupno moč. Poznamo to pot in po njej bomo hodili z vami.

Ne, naša pot ne bo brez bridkosti, obžalovanja ali žalosti. A prišli smo tako daleč »po Kristusovi besedi z neomajno vero vanj, v celoti opirajoč se na zasluge njega, ki je mogočen, da odreši«. In skupaj si bomo »še naprej prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi«.²¹ Skupaj se bomo »veseli[li] v neizrekljivem in poveličanem veselju«,²² ker je Jezus Kristus naša moč!²³

Molim, da bi vsak od nas v tej globoki priliki lahko slišal Očetov glas, ki nas kliče, naj stopimo na pot, ki pelje domov – da bomo lahko imeli pogum, da se pokesamo, prejmemo odpuščanje in sledimo poti, ki pelje nazaj k našemu sočutnemu in milostljivemu Bogu. O tem pričujem in vas blagoslovim v imenu Jezusa Kristusa, amen.