Ljubezen tu živi

Naši otroci v Osnovni pojejo pesem »Ljubezen tu živi«.¹

Nekoč sem sestri Gong dal medaljonček. Dal sem vrezati pika-pika, pika-pika, pika-pika-črtica. Tisti, ki poznate Morsejevo abecedo, boste prepoznali črke I, I, U. Vključil pa sem še eno kodo. V mandarinski kitajščini »ai« pomeni »ljubezen«. Ko je sporočilo dvojno odkodirano, pomeni »ljubim te«. Ljuba Susan, »I, ai (爱), U.«

Ljubezen izražamo v številnih drugih jezikih. Povedali so mi, da človeška družina govori 7.168 živih jezikov.² V Cerkvi govorimo 575 zapisanih primarnih jezikov z veliko narečji. Namen, poudarek in čustva posredujemo tudi skozi umetnost, glasbo, ples, logične simbole ter osebne in medosebne izkušnje.³

Danes bomo govorili o treh jezikih evangelijske ljubezni: o jeziku topline in spoštljivosti, o jeziku služenja in žrtvovanja in o jeziku zavezne pripadnosti.

Prvič, evangelijski jezik topline in spoštljivosti.

Sestra Gong otroke in mladino toplo in spoštljivo sprašuje: »Kako veste, da vas imajo starši in družina radi?«

Otroci v Gvatemali rečejo: »Starši trdo delajo, da nahranijo našo družino.« Otroci v Severni Ameriki rečejo: »Starši berejo zgodbice in me za lahko noč pokrijejo z odejo.« Otroci v Sveti deželi rečejo: »Starši me varujejo.« Otroci v Gani v Zahodni Afriki rečejo: »Starši mi pomagajo pri ciljih programa Otroci in mladina.«

Neki otrok je rekel: »Čeprav je moja mama po celodnevnem delu zelo utrujena, pride ven in se z mano igra.« Ko je njena mama slišala, da njeno vsakdanje žrtvovanje šteje, je zajokala. Neka mladenka je rekla: »Čeprav z mamo včasih ne soglašava, materi zaupam.« Tudi njena mama je zajokala.

Včasih moramo vedeti, da je ljubezen, o kateri tukaj govorimo, slišana in cenjena.

Naš zakrament in drugi sestanki se s toplino in spoštljivostjo osredotočajo na Jezusa Kristusa. Spoštljivo govorimo o odkupni daritvi Jezusa Kristusa, osebni in dejanski, ne le o abstraktni odkupni daritvi. Obnovljeno Cerkev Jezusa Kristusa imenujemo z njegovim imenom: Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jezik spoštljive molitve uporabljamo, ko nagovorimo nebeškega Očeta, toplo spoštovanje pa, ko govorimo drug z drugim. Ko spoznamo, da je v srčiki tempeljskih zavez Jezus Kristus, vse manj govorimo, da »gremo v tempelj«, in več da »gremo k Jezusu Kristusu v Gospodovo hišo«. Vsaka zaveza šepeta: »Ljubezen tu živi.«

Novi člani pravijo, da je cerkveni besednjak potrebno odkodirati. Nasmehnemo se ob misli, da bi v angleščini »stake house« lahko pomenila dobro večerjo z govedino; »ward building« bi lahko pomenila bolnišnico; »opening exercises« bi nas lahko nagovorile, da bi se na cerkvenem parkirišču raztegovali od glave, ramen, kolen do prstov. Vendar vas prosim, bodimo razumevajoči in prijazni, ko se skupaj učimo nove jezike ljubezni. Neki novinki v Cerkvi, spreobrnjenki, je bilo rečeno, da so njena krila prekratka. Namesto da bi bila užaljena, je dejansko odgovorila: »V srcu sem se spreobrnila; prosim, bodite potrpežljivi, da bodo moja krila to dohitela.«⁴

Besede, ki jih uporabljamo, nas lahko zbližajo ali oddaljijo od drugih kristjanov in prijateljev. Včasih govorimo o misijonarskem delu, tempeljskem delu, človekoljubnem in dobrodelnem delu, tako da drugi morda mislijo, da verjamemo, da delamo sami. Vselej govorimo s prijetno in spoštljivo hvaležnostjo za Gospodovo delo in slavo in vrline, milost in milostljivost Jezusa Kristusa in za njegovo odkupno žrtvovanje.⁵

Drugič, evangelijski jezik služenja in žrtvovanja.

Ko se vsak teden znova zberemo, da počastimo nedeljo in se radostimo, da lahko izrazimo svojo zakramentno zavezno predanost Jezusu Kristusu in drug drugemu preko cerkvenih poklicev, prijateljstva, druženja in služenja.

Ko lokalne cerkvene voditelje vprašam, kaj jih skrbi, tako bratje kot sestre pravijo: »Nekateri naši člani ne sprejmejo cerkvenih poklicev.« Poklici, da služimo Gospodu ter drug drugemu v njegovi Cerkvi, nudijo priložnosti, da postanemo bolj sočutni, zmožni in ponižni. Ko nas oddelijo, lahko prejmemo Gospodov navdih, da dvignemo in krepimo druge in sebe. Ko se spremenijo naše okoliščine in življenjska obdobja seveda lahko vplivajo na našo zmožnost služenja, upajmo pa, da nikoli ne na našo željo. Skupaj s kraljem Benjaminom pravimo, »če pa bi imel, bi dal,«⁶ in nudimo vse, kar lahko.

Kolski in oddelčni voditelji, opravimo svoj del. Ko pokličemo (in razrešimo) brate in sestre, da bodo služili v Gospodovi Cerkvi, vas prosim, da to naredimo dostojanstveno in z navdihom. Vsakemu pomagajte, da bo čutil, da se ga ceni in da so lahko uspešni. Z voditeljicami se prosim posvetujte in jim prisluhnite. Da bi si zapomnili, kar je učil predsednik J. Reuben Clark, da v Gospodovi Cerkvi služimo tam, kamor smo poklicani, »na položajih, za katerimi si ne prizadevamo niti jih ne zavrnemo«.⁷

Ko sva se s sestro Gong poročila, nama je starešina David B. Haight svetoval: »V Cerkvi vselej imejta poklic. Zlasti ko sta zelo zaposlena,« je rekel, »morata občutiti Gospodovo ljubezen do tistih, ki jim služita, in do vaju, ko služita.« Obljubljam vam, da ljubezen živi tukaj, tam in povsod, ko z da odgovorimo cerkvenim voditeljem, da bomo služili Gospodu v njegovi Cerkvi z njegovim Duhom in svojimi zavezami.

Gospodova obnovljena Cerkev je lahko inkubator za sionsko skupnost. Ko skupaj častimo, služimo, smo deležni njegove ljubezni in se je učimo, drug drugega sidramo v njegovem evangeliju. Morda ne soglašamo politično ali glede družbenih zadev, vendar najdemo slogo, ko skupaj pojemo v oddelčnem zboru. Spodbujamo povezovanje in se borimo proti odrinjenosti, ko redno s srcem služimo pri drugih doma in v soseskah.

Ko se kolski predsedniki sestanejo s člani, čutim njihovo globoko ljubezen do članov v vsakršnih okoliščinah. Ko smo se vozili mimo hiš članov v nekem kolu, je kolski predsednik pripomnil, najsi živimo v hiši z bazenom ali v hiši z ilovnatimi tlemi, je služenje v Cerkvi privilegij, ki pogosto vključuje žrtvovanje. Vendar je modro opazil, da če skupaj služimo in se žrtvujemo v evangeliju, najdemo manj napak in več miru. Če Jezusu Kristusu dovolimo, nam tukaj pomaga govoriti v jeziku njegove ljubezni.

To poletje je najina družina spoznala čudovite člane in prijatelje Cerkve v Loughboroughu in Oxfordu v Angliji. Ta pomembna srečanja me spominjajo, kako oddelčne aktivnosti druženja in služenja lahko ustvarjajo nove in trajne evangelijske vezi. Že nekaj časa čutim, da bi nas v številnih krajih v Cerkvi nekaj več novih oddelčnih dejavnosti, seveda načrtovanih in sprejetih z evangelijskim namenom, lahko prepletlo še s celo večjo pripadnostjo in enotnostjo.

Neki navdihnjen voditelj in odbor za dejavnosti skrbi za posameznike in skupnost svetih. Dobro načrtovane dejavnosti pripomorejo, da vsak čuti, da je cenjen, vključen in povabljen, da odigra potrebno vlogo. Takšne dejavnosti premoščajo razlike v starosti in družbena ozadja, ustvarjajo trajne spomine in se jih lahko izvaja z nizkimi ali nič stroški. Prijetne evangelijske dejavnosti prav tako privabljajo sosede in prijatelje.

Druženje in služenje gresta pogosto z roko v roki. Mladi odrasli vedo, da če res želiš nekoga spoznati, potem stoj na lestvi in skupaj z njim barvaj v pomembnem projektu služenja.

Slika

Mladi odrasli barvajo v okviru projekta služenja.

Seveda noben posameznik in nobena družina ni popolna. Vsi potrebujemo pomoč, da bomo tu bolje govorili jezik ljubezni. »Popolna ljubezen prežene strah.«⁸ Vera, služenje in žrtvovanje nas pripravijo, da presežemo sebe in se zbližamo z Odrešenikom. Bolj sta naše služenje in žrtvovanje v Bogu sočutna, zvesta in nesebična, bolj lahko dojemamo neskončno in večno odkupno sočutje in milost Jezusa Kristusa do nas.

In to nas pripelje do evangelijskega jezika zavezne pripadnosti.

Živimo v egocentričnem svetu. Toliko je »odločim se zase«. Tako je, kako da verjamemo, da najbolj vemo, kaj je dobro za nas in kako to doseči.

Vendar to navsezadnje ni res. Jezus Kristus pooseblja naslednjo globoko brezčasno resnico:

»Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Kajti kaj koristi človeku, če si bo pridobil ves svet, izgubil pa svojo dušo?«⁹

Jezus Kristus ponuja boljši način – odnose, ki temeljijo na božanski zavezi, močnejši od spon smrti. Zavezna pripadnost Bogu in drug drugemu lahko ozdravi in posveti naše najbolj ljube odnose. Gospod nas resnično pozna in ljubi bolj, kot se poznamo ali ljubimo sami. Ko se resnično zavežemo z vsem, kar smo, lahko postanemo več, kot smo. Moč in modrost Boga nas lahko blagoslovita z vsakim dobrim darom ob njegovem času in na njegov način.

Generativna umetna inteligenca (AI) je zakorakala v prevajanje jezikov. Že davno so minili dnevi, ko bi računalnik idiomatični izraz »duh je voljan, meso pa je šibko« prevedel »vino je dobro, meso pa je pokvarjeno«. Zanimivo je, da se računalnik uči ponavljajočih se obsežnih jezikovnih primerov bolj učinkovito, kot se uči slovničnih pravil.

Podobno so naše lastne neposredne, ponavljajoče izkušnje morda za nas najboljši način, da se naučimo evangelijskega jezika topline in spoštljivosti, služenja in žrtvovanja ter zavezne pripadnosti.

Kje in kako vam torej Jezus Kristus govori v jeziku ljubezni?

Kje in kako slišite, da se tukaj govori njegov jezik ljubezni?

Da bi se naučili govoriti v jeziku njegove ljubezni in temu jeziku prisluhniti tu, v srcu in doma in v evangelijskih poklicih, dejavnostih, skrbnem služenju in služenjih!

Po Božjem načrtu bo vsak od nas nekoč iz tega življenja odšel v naslednjega. Predstavljam si, da bo Gospod, ko ga bomo srečali, z besedami poduka in obljube rekel: »Tukaj se govori v jeziku moje ljubezni.« V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.