Na Božjo družino glejmo skozi širši objektiv

Ko je bila najina najmlajša hčerka Berkeley še majhna, sem začela uporabljati očala za branje – takšna, ki vse približajo in povečajo. Nekega dne, ko sva skupaj sedeli in brali knjigo, sem jo gledala z ljubeznijo, a tudi z žalostjo, ker se mi je nenadoma zdela bolj odrasla. Pomislila sem: »Kam je šel čas? Tako velika je že!«

Ko sem si snela očala, da bi si obrisala solzo, sem ugotovila: »Čakaj malo – ni večja, ta očala so kriva! Nič zato.«

Včasih tiste, ki jih imamo radi, vidimo le s približanim, povečanim pogledom. Nocoj vas vabim, da razširite zorno polje in pogledate skozi drugačen objektiv – večni objektiv, ki se osredotoča na širšo sliko, na vašo širšo zgodbo.

Med zgodnjimi odpravami človeštva v vesolje rakete brez posadke niso imele oken. Pri misiji Apolla 8 na luno pa so astronavti eno imeli. Ko so lebdeli v vesolju, jih je presunil pogled na našo Zemljo in posneli so to osupljivo sliko, ki je pritegnila pozornost vsega sveta. Astronavte je to tako močno ganilo, da so ga poimenovali učinek širšega pogleda.

Slika

Zemlja kot je vidna iz vesolja.

NASA

Pogled z novega zornega kota spremeni vse. Neki vesoljski potnik je dejal, da to »stvari zmanjša na velikost, da misliš, da je vse obvladljivo. /…/ To zmoremo! Mir na zemlji – brez težav. To vliva ljudem tako energijo /…/ tako moč.«¹

Kot ljudje imamo zemeljski pogled, Bog pa ima veličasten širši pogled na vesolje. Vidi vse stvarstvo, vse nas in je poln upanja.

Ali je mogoče začeti gledati, kot vidi Bog, tudi ko živimo na površju tega planeta – začutiti ta širši pogled? Verjamem, da z očesom vere lahko razširimo zorno polje in z upanjem in veseljem gledamo sebe in svoje družine.

Sveti spisi pritrjujejo. Moroni govori o tistih, katerih vera je bila tako »silno močna«, da so »videli /…/ z očesom vere, in bili so zadovoljni«.²

Z očesom, osredotočenim na Odrešenika, so občutili radost in spoznali to resnico: Zaradi Kristusa se vse dobro izide. Vse, zaradi česar ste zaskrbljeni vi in vi in vi – vse bo dobro! In tisti, ki gledajo z očesom vere, lahko čutijo že zdaj, da bo vse dobro.

V zadnjem letniku srednje šole, ko nisem sprejemala dobrih odločitev, sem prestajala težke čase. Spomnim se, da sem videla mamo jokati in spraševala sem se, ali sem jo razočarala. Takrat me je skrbelo, da njene solze pomenijo, da je izgubila upanje zame, in če ona ne čuti upanja zame, morda ni več poti nazaj.

Toda oče je bil bolj izkušen v večanju razdalje in gledanju na stvari s širšega zornega kota. Iz izkušenj se je naučil, da je zaskrbljenost zelo podobna ljubezni, vendar to ni isto.³ Z očesom vere je videl, da se bo vse dobro izšlo, in njegov pristop, poln upanja, me je spremenil.

Ko sem končala srednjo šolo in šla na Univerzo Brighama Younga, mi je oče pošiljal pisma, v katerih me je spominjal, kdo sem. Postal je moj navijač in vsakdo potrebuje navijača. Nekoga, ki ti ne reče: »Ne tečeš dovolj hitro,« temveč te ljubeče opominja, da to zmoreš.

Oče je ponazarjal Lehjeve sanje. Tako kot Lehi je vedel, da se ne podiš za najdražjimi, ki se počutijo izgubljeno. »Ostaneš, kjer si, in jih kličeš. Greš k drevesu, ostaneš pri drevesu, še naprej ješ sad in z nasmehom na obrazu še naprej vabiš tiste, ki jih imaš rad, ter z zgledom pokažeš, da uživanje sadu osrečuje!«⁴

Ta vizualna podoba mi je pomagala v trenutkih obupa, ko sem se znašla pri drevesu, jedla sad in jokala, ker me je skrbelo; in res, koliko to sploh koristi? Namesto tega se raje odločimo za upanje – upanje v našega Stvarnika in drug v drugega, ki nas spodbuja, da smo sposobni biti boljši, kot smo zdaj.

Kmalu po smrti starešine Neala A. Maxwella je novinar njegovega sina vprašal, kaj bo najbolj pogrešal. Rekel je, da so to večerje pri starših doma, saj je vedno odhajal z občutkom, da oče verjame vanj.

To je bilo, ko so se najini odrasli otroci začeli vračati domov na nedeljske večerje s svojimi zakonci. Med tednom sem se zalotila, da sem v mislih sestavljala sezname tega, kar bi jih lahko spomnila v nedeljo, denimo: »Morda poskusi bolj pomagati pri otrocih, ko si doma« ali »Ne pozabi biti dober poslušalec«.

Ko sem slišala pripombo brata Maxwella, sem odvrgla sezname in utišala kritični glas, tako da sem se, ko sem svoje odrasle otroke vsak teden videla le tisti kratek čas, osredotočila na številne pozitivne stvari, ki so jih že počeli. Ko je nekaj let pozneje umrl najin najstarejši sin Ryan, se spomnim, da sem bila hvaležna, da je bil najin skupni čas srečnejši in pozitivnejši.

Ali si lahko, preden stopimo v stik z ljubljeno osebo, zastavimo vprašanje: »Ali je to, kar nameravam storiti ali reči, koristno ali škodljivo?« Naše besede so ena od naših supermoči, družinski člani pa so kot človeške table, ki stojijo pred nami in nam pravijo: »Napiši, kaj si misliš o meni!« Ta sporočila, namerna ali nenamerna, morajo biti polna upanja in spodbude.⁵

V opisu naših nalog ni, da bi nekoga, ki preživlja težke čase, učili, da je slab ali nezadovoljiv. Ob redkih priložnostih morda začutimo nagib, da bi popravljali, vendar najpogosteje svojim ljubljenim na izgovorjene in neizgovorjene načine povejmo sporočila, ki jih želijo slišati: »Naša družina je celovita in popolna, ker si v njej ti.« »Rad te bom imel do konca življenja – ne glede na vse.«

Včasih bolj kot nasvet potrebujemo empatijo, bolj kot lekcijo to, da nas poslušajo; nekoga, ki sliši in se sprašuje: »Kako bi se moral počutiti jaz, da bi rekel to, kar je pravkar rekel on?«

Ne pozabite, da so družine od Boga dani laboratorij, v katerem stvari šele odkrivamo, zato so napačni koraki in izračuni ne le možni, ampak tudi verjetni. In ali ne bi bilo zanimivo, če bi na koncu življenja lahko videli, da so bili prav ti odnosi, celo tisti zahtevni trenutki, prav tisti, ki so nam pomagali, da smo postali bolj podobni Odrešeniku? Vsak težaven odnos je priložnost, da se naučimo ljubiti na globlji ravni – na ravni, ki je podobna Božji.⁶

Razširimo zorno polje, da si bomo pogledali družinske odnose kot popolno orodje, da se naučimo lekcij, ki smo se jih prišli naučit, ko se obračamo na Odrešenika.

Priznajmo, da v padlem svetu ni možnosti, da si popoln zakonec, starš, sin ali hči, vnuk, mentor ali prijatelj, je pa milijon možnosti, da si dober.⁷ Ostanimo ob drevesu, bodimo deležni Božje ljubezni in jo razdajajmo. Ko dvignemo ljudi okoli sebe, se skupaj vzpenjamo.

Žal spomin na uživanje sadu ni dovolj; vedno znova ga moramo jesti na načine, ki nastavijo našo lečo in nas povezujejo z nebeškim širšim pogledom, tako da odpremo svete spise, ki so polni svetlobe, da preženemo temo; tako da vztrajamo na kolenih, dokler se naša ležerna molitev ne spremeni v mogočno. Takrat se srce omehča in začnemo gledati, kot gleda Bog.

V teh poslednjih dneh bo morda naše najpomembnejše delo z našimi bližnjimi – z dobrimi ljudmi, ki živijo v hudobnem svetu. Naše upanje spreminja njihov pogled nase in na to, kdo v resnici so. In skozi to lečo ljubezni bodo videli, kdo bodo postali.

Toda nasprotnik ne želi, da bi se mi ali naši najdražji skupaj vrnili domov. In ker živimo na planetu, ki je vezan na čas in končno število let,⁸ nasprotnik ohranja zelo resničen občutek panike. Ko gledamo od blizu, stežka opazimo, da je naša smer pomembnejša od hitrosti.

Ne pozabite: »Če hočete iti hitro, pojdite sami. Če hočete priti daleč, pojdite skupaj.«⁹ Na srečo Bog, ki ga častimo, ni vezan na čas. Vidi, kdo so v resnici naši bližnji in kdo smo v resnici mi.¹⁰ Zato je potrpežljiv z nami in upa, da bomo potrpežljivi drug z drugim.

Priznam, da so trenutki, ko se mi zemlja, naš začasni dom, zdi kot otok bridkosti – trenutki, ko imam eno oko vere, drugo oko pa joče.¹¹ Ali poznate ta občutek?

Imela sem ga v torek.

Ali lahko namesto tega izberemo zvesto držo našega preroka, ko obljublja čudeže v naših družinah? Če bomo to storili, bomo močneje občutili radost, tudi če bo turbulenca močnejša. Obljublja, da lahko učinek širšega pogleda doživimo zdaj, ne glede na okoliščine.¹²

Če imamo oko vere zdaj, obudimo oziroma podoživimo vero, ki smo jo imeli, preden smo prišli na ta planet. Vidi preko negotovosti trenutka in to nam omogoča, da »vedro dela[mo] vse, kar je v naši moči; in /…/ potem [stojimo] mirno«.¹³

Ali je v vašem življenju zdaj nekaj težkega, nekaj, za kar se bojite, da ne bo mogoče razrešiti? Brez očesa vere se vam morda zdi, da je Bog izgubil nadzor nad stvarmi, toda ali je to res?

Ali pa se morda bolj bojite, da boste morali skozi to težko obdobje sami, to pa bi pomenilo, da vas je Bog zapustil, toda ali je to res?

Pričujem, da lahko Odrešenik zaradi svoje odkupne daritve vsako nočno moro, ki jo preživljate, spremeni v blagoslov. Obljublja nam »z nespremenljivo zavezo«, da se bo »vse, s čimer [smo] bili prizadeti, /…/ izšlo v [naše] dobro«, če si bomo prizadevali, da ga bomo ljubili in mu sledili«.¹⁴ Vse.

In ker smo otroci zaveze, lahko za ta občutek upanja prosimo že zdaj!

Čeprav naše družine niso popolne, lahko izpopolnjujemo svojo ljubezen do drugih, dokler ne postane stalna, nespremenljiva ljubezen, neodvisna od okoliščin – vrsta ljubezni, ki podpira spremembe in dopušča rast in vrnitev.

Odrešenikova naloga je, da naše najdražje pripelje nazaj. Gre za njegovo nalogo in njegov urnik. Naša naloga je, da jim nudimo upanje in srce, kamor se lahko vrnejo domov. »Nimamo [Božjega] polnomočja, da bi obsojali, niti njegove moči, da bi odkupili, ampak imamo polnomočje, da udejanjamo njegovo ljubezen.«¹⁵ Tudi predsednik Nelson je učil, da drugi bolj kot našo obsodbo potrebujejo našo ljubezen. »Doživeti morajo čisto ljubezen Jezusa Kristusa, ki se odraža v vaših besedah in dejanjih.«¹⁶

Ljubezen spreminja srca. Gre za najčistejši motiv od vseh in drugi to lahko čutijo. Oklenimo se teh preroških besed, ki so bile izrečene pred 50 leti: »Nobena družina ni neuspešna, če se ne preneha truditi.«¹⁷ Zagotovo zmagajo tisti, ki ljubijo najbolj in najdlje!

V zemeljskih družinah preprosto počnemo to, kar je Bog počel z nami – kažemo pot in upamo, da bodo naši najdražji šli v to smer, saj vemo, da je pot, ki jo bodo prehodili, njihova lastna odločitev.

In ko bodo prešli na drugo stran tančice in se približali ljubeči gravitacijski sili nebeškega doma,¹⁸ verjamem, da se jim bo to zdelo znano zaradi tega, kako so bili tukaj ljubljeni.

Uporabimo ta širši objektiv in glejmo na ljudi, ki jih ljubimo in s katerimi živimo, kot na skupne sopotnike na tem čudovitem planetu.

Vi in jaz? Zmoremo! Lahko vztrajamo in upamo! Lahko ostanemo ob drevesu, z nasmehom na obrazu uživamo sadove in pustimo, da Kristusova luč v naših očeh postane nekaj, na kar se drugi lahko zanesejo v svojih najtemnejših urah. In ko bodo videli, da iz našega obličja sije svetloba, jih bo pritegnila. Nato jim lahko pomagamo preusmeriti pozornost k prvotnemu viru ljubezni in svetlobe, k bleščeči jutranji zvezdi, Jezusu Kristusu.¹⁹

Pričujem, da se bo to – vse to – izteklo veliko bolje, kot si vi in jaz sploh lahko predstavljamo! Želim si, da bi z očesom vere, ki zre v Jezusa Kristusa, že zdaj videli, da bo na koncu vse dobro, in čutili, da bo vse dobro. V imenu Jezusa Kristusa, amen.