Gospod, radi bi videli Jezusa

Nekega pomladnega dne leta 1945 se je neki mlad moški prebudil v vojaški bolnišnici. Imel je srečo, da je bil živ – ustreljen je bil tik za ušesom, toda zdravniki so ga operirali in zdaj je lahko normalno hodil in govoril.

Žal je krogla poškodovala del možganov, ki razpoznava obraze. Zdaj je ženo gledal, ne da bi jo za trenutek prepoznal; prepoznal ni niti lastne matere. Celo obraz v ogledalu mu je bil tuj – ni vedel, ali gre za moškega ali za žensko.¹

Dobil je obrazno slepoto – bolezensko stanje, ki doleti milijone ljudi.²

Ljudje, ki imajo hudo obrazno slepoto, druge skušajo prepoznati tako, da si zapomnijo pravila – hčerko lahko prepoznajo po vzorcu peg ali prijateljico po načinu hoje.

Tukaj je druga zgodba, bolj iz mojega doma: Kot fant sem svojo mamo videl kot tistega, ki postavlja pravila. Določila je, kdaj se lahko igram in kdaj moram spat ali še huje, pleti dvorišče.

Očitno me je imela rada. A preveč pogosto in na mojo sramoto sem jo videl zgolj kot »žensko, ki jo je treba ubogati«.

Šele leta kasneje sem jo začel gledati kot resnično osebo. Sram me je, ker nikdar nisem zares opazil njenega žrtvovanja ali se vprašal, zakaj je leta nosila isti dve krili (medtem ko sem jaz dobil nova oblačila za v šolo) ali zakaj je bila na koncu dneva tako utrujena in me je priganjala, naj grem zgodaj spat.

Morda ste opazili, da sta ti dve zgodi v resnici ena zgodba – kajti preveliko let sem dejansko imel obrazno slepoto. Svoje mame nisem zmogel videti kot resnične osebe. Videl sem njena pravila, v njih pa nisem videl njene ljubezni.

Ti zgodbi sem vam povedal, da smo prišli do naslednjega zaključka: Domnevam, da poznate nekoga (morda ste vi ta nekdo), ki trpi zaradi nekakšne duhovne obrazne slepote.

Morda Boga stežka vidite kot ljubečega Očeta. Morda se ozirate k nebesom in ne vidite ljubeznivega, milostnega obraza, temveč goščavje pravil, skozi katero si morate utreti pot. Morda verjamete, da v nebesih vlada Bog, da govori po svojih prerokih in ljubi vašo sestro, vendar se skrivaj sprašujete, ali ljubi tudi vas.³ Morda ste v roki začutili železni drog, vendar še niste okusili Božje ljubezni, h kateri pelje.⁴

Domnevam, da poznate takšne ljudi, ker sem bil dolgo sam nekdo, ki je bil tak – imel sem duhovno obrazno slepoto.

Mislil sem, da je šlo v mojem življenju za to, da sem upošteval pravila in dosegal abstraktna merila. Vedel sem, da te Bog popolnoma ljubi, vendar tega sam nisem občutil. Bojim se, da sem bolj razmišljal o tem, da bi prišel v nebesa, kakor da bi bil z nebeškim Očetom.

Kaj naj naredimo, če kakor jaz včasih lahko samo premikate ustnice, a ne pojete pesmi o ljubezni odkupljenja?⁵

Kakor nas opominja predsednik Russell M. Nelson, je odgovor vedno Jezus.⁶ In to je zelo dobra novica.

V Janezu je kratek verz, ki mi je všeč. Govori o skupini izobčencev, ki so si utrli pot do njegovega učenca, ker so imeli pomembno prošnjo. »Gospod«, rečejo, »radi bi videli Jezusa.«⁷

To bi radi mi vsi – da bi videli Jezusa, kakršen je v resnici, in občutili njegovo ljubezen. To bi moral biti razlog za večino tega, kar delamo v cerkvi – in zagotovo za vsak zakramentni sestanek. Če se kdaj sprašujete, kaj bi učili za lekcijo, kako bi načrtovali sestanek in ali bi kar obupali nad diakoni in se raje igrali med dvema ognjema, vas pri tem lahko vodi naslednji verz: Ali bo to ljudem pomagalo, da bodo Jezusa Kristusa videli in ga imeli radi? Če ne, potem raje poskusite nekaj drugega.

Ko sem se zavedel, da imam obrazno slepoto, da sem videl pravila, ne pa obraza Očetove milosti, sem vedel, da za to ni kriva Cerkev. Niti ni bil Bog in ni pomenilo, da je vse izgubljeno; to je nekaj, kar se moramo vsi naučiti. Celo prve priče vstajenja so pogosto videle Gospoda iz oči v oči in ga niso prepoznale; od groba v vrtu do galilejskih obal so videli »Jezusa. Stal je tam, pa ni[so] vedel[i], da je Jezus«.⁸ Morali so se naučiti, kako ga prepoznati, in tudi mi se moramo.⁹

Ko sem spoznal, da imam obrazno slepoto, sem začel upoštevati Mormonov nasvet, naj molim »z vso srčno vnemo«, da me bo navdala ljubezen, ki je obljubljena Jezusovim učencem – moja ljubezen do njega in njegova ljubezen do mene – in da ga bom videl »takšnega, kakršen je«, in imel to upanje.¹⁰ Molim, da bom lahko upošteval prvo veliko zapoved, naj ljubimo Boga, in da bom občutil »prv[o] velik[o] zapoved vse večnosti /…/, da nas Bog ljubi z vsem svojim srcem, vnemo, mišljenjem in močjo«.¹¹

Prav tako berem in vedno znova prebiram štiri evangelije – tokrat ne da bi izluščil pravil, temveč da bi videl, kdo on je in kaj mu je všeč. In sčasoma me je odnesla reka ljubezni, ki je tekla iz njega.

Ko je Jezus začel javno delovati, je izjavil, da je prišel, da ozdravi strte v srcih, »da oznani[] jetnikom prostost in slepim vid«.¹²

To ni bil le seznam opravil ali dobrih pregledov; temveč je takšna njegova ljubezen.

Evangelije odprite naključno; skoraj na vsaki strani ga vidimo, kako skrbi za ljudi, ki trpijo – v družbi, duhovno in telesno. Dotakne se ljudi, ki jih imajo za umazane in nečiste,¹³ in nahrani lačne.¹⁴

Katera zgodba o Jezusu je vaša najljubša? Predpostavljam, da pripoveduje, kako Božji Sin hiti, da bi objel nekoga z roba ali mu ponudil pomoč – gobavca,¹⁵ osovraženega Samarijana,¹⁶ škandalozno grešnico¹⁷ ali narodnega sovražnika.¹⁸ Takšna milost je osupljiva.

Poskusite zapisati vsak trenutek, ko je pohvalil ali ozdravil ali jedel z izobčencem, in vam bo zmanjkalo črnila, še preden boste končali z Lukom.

Ko sem to videl, se je moje srce vzradostilo nad tem spoznanjem ljubezni in začutil sem, da me morda ljubi. Predsednik Nelson je učil takole: »Več veste o Odrešeniku, lažje boste zaupali v njegovo milost, njegovo neskončno ljubezen.«¹⁹ In bolj boste zaupali nebeškemu Očetu in ga ljubili.

Starešina Jeffrey R. Holland je učil, da je Jezus prišel, da bi »nam »pokazal, kdo in kakšen je Bog, naš večni Oče, kako popolnoma predan je svojim otrokom v vsaki dobi in narodu«.²⁰

Pavel pravi, da je Bog »Oče [vsega] usmiljenja in Bog vse tolažbe«.²¹

Če ga vidite drugače, prosim, si še naprej prizadevajte.

Preroki nas spodbujajo, naj iščemo njegov obraz.²² To razumem kot opomin, naj častimo našega Očeta, ne formule, in naj ne zaključimo, dokler Jezusa ne vidimo kot obraz Očetove ljubezni;²³ dokler ne sledimo njemu, ne le njegovim pravilom.²⁴

Ko preroki in apostoli govorijo o zavezah, niso kakor trenerji, ki se derejo s (pomembnih) trenerskih klopi in nam govorijo: »Bolj se potrudite!« Želijo, da uvidimo, da so naše zaveze v bistvu o odnosih²⁵ in da so zdravilo za duhovno obrazno slepoto.²⁶ To niso pravila, s katerimi si prislužimo Božjo ljubezen; že zdaj vas popolnoma ljubi. Naš izziv je to ljubezen razumeti in živeti v skladu z njo.²⁷

Skozi svoje zaveze skušamo gledati kakor skozi okno, za katerim je obraz Očetove milosti.

Zaveze so nekakšni Božji objemi.

Nenazadnje, ko mu služimo, se ga učimo videti. »Kajti kako pozna človek gospodarja, kateremu ni služil?«²⁸

Pred nekaj leti sem dobil poklic, glede katerega sem čutil, da mu nisem dorasel. Zgodaj sem vstal, bil sem živčen – a s povedjo v mislih, ki je prej še nisem slišal: Služiti v tej Cerkvi pomeni stati v reki ljubezni, ki jo ima Bog do svojih otrok. Ta Cerkev je delovna skupina ljudi s krampi in lopatami, ki si prizadeva očistiti prekop, da bo reka Božje ljubezni dosegla Božje otroke na koncu vrste.

Kdor koli ste, kakršna koli že je vaša preteklost, je v tej Cerkvi prostor za vas.²⁹

Poprimite za kramp in lopato in se pridružite ekipi. Njegovo ljubezen prinašajte njegovim otrokom in nekaj se je bo razlilo nad vas.³⁰

Iščimo njegov ljubeči obraz, njegove zavezni objem, nato pa se s človeškimi otroki primimo za roke in skupaj bomo zapeli hvalnico »Izraelov Rešitelj«:

Da bi vsi iskali ta ljubeči obraz in bi bili potem posode njegove milosti za njegove otroke!³² V imenu Jezusa Kristusa, amen.