Ponižni, da sprejmemo in sledimo

V petem poglavju Alma je postavljeno introspektivno vprašanje: »Mar bi v sebi lahko rekli, da ste bili, če bi bili tačas poklicani umreti, zadosti ponižni?«¹ To vprašanje daje slutiti, da je ponižnost obvezujoč pogoj, da bomo pripravljeni na vrnitev v Božjo navzočnost.

Vsi radi mislimo, da smo zadosti ponižni, toda nekatere življenjske izkušnje nas navedejo k spoznanju, da je naravni, ponosni človek v nas pogosto zelo živ.

Pred leti, ko sta najini hčeri še živeli doma, sem se odločil, da njima in ženi razkažem poslovno enoto, za katero sem bil odgovoren, v podjetju, za katerega sem delal.

Moj resnični namen je bil, da jim pokažem kraj, kjer je za razliko od našega doma vsak storil natančno to, kar sem prosil, ne da bi dvomil vame. Ko smo prispeli do vhodnih vrat, ki so se običajno odprla sama, ko se je moj avtomobil približal, sem bil presenečen, da se tokrat niso odprla. Namesto tega je k avtu pristopil varnostnik, ki ga še nikoli v življenju nisem videl, in zahteval mojo službeno izkaznico.

Povedal sem mu, da nikoli nisem potreboval izkaznice, da bi z avtomobilom zapeljal na posest, potem pa sem mu zastavil klasično vprašanje ponosa: »Ali veste, s kom se pogovarjate?«

Nakar je odvrnil: »No, ker nimate službene izkaznice, ne morem vedeti, kdo ste, in dokler bom jaz pri tem vhodu, vam v podjetje ne bo dovoljeno vstopiti brez ustrezne identifikacije.«

Pomislil sem, da bi pogledal v vzvratno ogledalo in preveril, kako sta se na to odzvali hčerki, toda vedel sem, da hčeri uživata v vsaki sekundi tega trenutka! Žena poleg mene je ob mojem obnašanju z neodobravanjem zmajevala z glavo. Moja zadnja možnost je bila, da se varnostniku opravičim in rečem, da mi je zelo žal, ker sem z njim tako grdo ravnal. »Odpustim vam,« je rekel, »vendar brez službene kartice danes ne boste prišli noter!«

Potem sem se zelo počasi odpeljal domov po izkaznico, saj sem se morda naučil naslednjo pomembno lekcijo: Ko se odločimo, da ne bomo ponižni, smo na koncu ponižani.

V Pregovorih piše: »Ošabnost človeka ponižuje, ponižnega duha pa spremlja čast.«² Da bi postali ponižni, moram razumeti, kaj to dejansko pomeni v evangelijskem smislu.

Nekateri ljudje ponižnost zamenjujejo z drugimi stvarmi, denimo z revščino. A dejansko jih je veliko revnih in ponosnih ter tudi veliko bogatih in vendar ponižnih. Drugi, ki so zelo sramežljivi ali imajo nizko samopodobo, se morda na zunaj zdijo ponižni, globoko v sebi pa so polni ponosa.

Kaj je torej ponižnost? Glede na Pridigajte moj evangelij je ponižnost »pripravljenost, da se podredimo Gospodovi volji. /…/ To je, da smo učljivi. /…/ [Je] bistveni katalizator za duhovno rast.«³

Zagotovo imamo vsi veliko priložnosti, da pri sebi izboljšamo to Kristusovo lastnost. Najprej bi rad raziskal, kako ponižni smo oziroma bi morali biti pri upoštevanju nasvetov našega preroka. Nenapovedan test za vsakega od nas bi se lahko glasil:

• Ali v vseh interakcijah z drugimi Cerkev omenjamo s polnim imenom? Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Odstranitev Gospodovega imena iz Gospodove Cerkve je velika Satanova zmaga.«⁴

• Ali Bogu dopustimo, da v naših življenjih zmaga tako, da sprejmemo konkretno povabilo našega preroka? »Danes naše člane vsepovsod pozivam, naj prvi prenehajo z obnašanjem in dejanji, ki jih spodbujajo predsodki.«⁵

• Ali premagujemo svet in Kristusovemu nauku zaupamo bolj kot človeškim filozofijam, kakor nas uči naš prerok?⁶

• Ali smo postali mirovniki in z ljudmi in o njih govorimo pozitivno? Predsednik Nelson nas je na zadnji generalni konferenci učil naslednje: »Če je kaj krepostnega, lepega ali na dobrem glasu ali hvalevrednega«, kar lahko rečemo o nekom drugem – bodisi njemu v obraz ali za njenim hrbtom – bi to moralo biti naše merilo sporazumevanja.«⁷

To so preprosta, a pomembna navodila. Zapomnite si, vse, kar je Mojzesovo ljudstvo moralo storiti, da bi bilo ozdravljeno, je bilo, da so pogledali bronasto kačo, ki jo je dvignil.⁸ Toda »zaradi preprostosti načina oziroma ker je bilo to lahko, jih je bilo veliko, ki so pomrli«.⁹

Na tej konferenci smo slišali in bomo še slišali nezmotljive nasvete naših prerokov in apostolov. To je popolna priložnost, da postanemo ponižni in pustimo, da naša trdno izoblikovana mnenja preglasi celo še močnejše prepričanje, da Gospod govori po teh izvoljenih voditeljih.

Predvsem moramo razumeti in sprejeti, da zato, da postanemo ponižni, ne moremo premagati svojih izzivov ali doseči svojega polnega potenciala zgolj s svojimi prizadevanji. Motivacijski govorniki, pisatelji, trenerji in vplivneži po svetu, zlasti na digitalnih platformah, bodo rekli, da je vse odvisno izključno od nas in naših dejanj. Svet verjame v meseno roko.

Toda z obnovljenim evangelijem spoznamo, da smo zelo odvisni od dobrohotnosti nebeškega Očeta in odkupne daritve Odrešenika Jezusa Kristusa, »kajti vemo, da smo odrešeni po milostljivosti, po vsem, kar lahko storimo«.¹⁰ Zato je tako pomembno, da z Bogom sklenemo zaveze in jih spolnjujemo, da nam bo, ko bomo to delali, preko Odrešenikove odkupne daritve omogočil neomejen dostop do zdravilne, vsemogočne in izpopolnjujoče moči Jezusa Kristusa.

Tedensko udeleževanje zakramentnega sestanka in redno čaščenje v templju, da sodelujemo pri uredbah in prejmemo ter obnovimo zaveze, je znak, da prepoznamo, da smo odvisni od nebeškega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa. To bo v naše življenje privabilo njuno moč, kar nam bo pomagalo prestati vse težave in nenazadnje izpolniti namen, zaradi katerega smo bili ustvarjeni.

Nedolgo tega je bila stopnja moje ponižnosti in razumevanja moje odvisnosti od Gospoda znova na preizkušnji. Bil sem v taksiju na poti na letališče, da bi ujel kratek let na kraj, kjer je bilo treba razrešiti zelo težko situacijo. Taksist, ki ni bil član Cerkve, me je pogledal v ogledalu in rekel: »Vidim, da danes niste v redu!«

»To lahko vidite?« sem vprašal.

»Seveda,« je rekel. Nato je rekel nekaj v smislu: »Pravzaprav vas obdaja zelo negativna energija!«

Pojasnil sem mu, da moram razrešiti precej težko situacijo, nakar me je vprašal: »Ste storili vse, kar je bilo v vaši moči, da bi to razrešili?«

Odgovoril sem, da sem storil vse, kar sem lahko.

Potem je rekel nekaj, česar ne bom nikdar pozabil: »Prepustite torej to v Božje roke in vse se bo dobro izšlo.«

Priznam, da me je mikalo, da bi ga vprašal: »Ali veste, s kom govorite?« Vendar nisem! Kar sem storil, je bilo to, da sem v tistem enournem letu postal povsem ponižen pred Gospodom in prosil za božansko pomoč. Ko sem stopil z letala, sem spoznal, da se je težka situacija, ki naj bi jo razrešil, že uredila in da moja navzočnost sploh ne bo več potrebna.

Bratje in sestre, Gospodova zapoved, povabilo in obljuba je jasna in tolažeča: »Bodi ponižen in Gospod, tvoj Bog, te bo vodil za roko in odgovarjal na tvoje molitve.«¹¹

Da bi bili ponižni in upoštevali nasvete naših prerokov in sprejeli, da nas samo Bog in Jezus Kristus lahko preobrazita – preko uredb in zavez, prejetih v Gospodovi Cerkvi – v najboljšo različico sebe v tem življenju in nas nekega dne napravi za popolne v Kristusu! V imenu Jezusa Kristusa, amen.