Generalna konferenca
Vsakodnevna moč Jezusa Kristusa v naših življenjih
Oktobrska generalna konferenca 2023


Vsakodnevna moč Jezusa Kristusa v naših življenjih

Naša moč izvira iz vere v Jezusa Kristusa, ko si namerno prizadevamo priti k njemu vsak sleherni dan.

Dragi bratje in sestre, to je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. V veliko radost mi je, da smo zbrani kot Cerkev. Hvaležen sem, da nas je predsednik Russell M. Nelson spomnil, naj pogosto uporabljamo pravilno ime Gospodove Cerkve, da se spomnimo, čigava Cerkev je to in čigave nauke upoštevamo.

Predsednik Nelson je rekel: »V prihodnjih dneh bomo videli največje prikaze Odrešenikove moči, ki jih je svet kdaj videl. /…/ Zvestim bo naklonil neštete privilegije, blagoslove in čudeže.«1

Eden največjih privilegijev zame in za mojo ženo Renee je, da se srečujeva s svetimi, kjer služiva. Poslušava njihove zgodbe, sva priči njihovim izgubam, z njimi žalujeva in se radostiva njihovih uspehov. Bila sva priči številnim blagoslovom in čudežem, ki jih Odrešenik naklanja zvestim. Spoznala sva ljudi, ki so prestali nemogoče, ki so pretrpeli nepredstavljivo.

Slika
Predsednik José Batalla z ženo, sestro Valerio Batalla.
Slika
Flavia Cruzado z očetom.

Videla sva delovanje Odrešenikove moči pri vdovi, ki je izgubila moža, ko sta bila po Gospodovem opravku v Boliviji.2 Videla sva jo pri dekletu v Argentini, ki je padla pod vlak in je izgubila nogo samo zato, ker je nekdo hotel ukrasti njen prenosni telefon.3 In pri njenem samskem očetu, ki mora zdaj razrešiti zadevo in podpreti svojo hči po tako nerazložljivi okrutnosti. Videla sva jo v družinah, ki so izgubile svoje domove in vse imetje med požari v Čilu le dva dni pred božičem leta 2022.4 Videla sva jo v tistih, ki trpijo zaradi travmatične ločitve, in tistih, ki so nedolžne žrtve zlorabe.

Slika
Požari v Čilu.

Kaj jim daje moč, da prestanejo težke stvari? Kaj jim daje dodatno mero moči, da vztrajajo, ko se vse zdi izgubljeno?

Spoznal sem, da ta moč izvira iz vere v Jezusa Kristusa, ko si namerno prizadevamo priti k njemu vsak sleherni dan.

Prerok Jakob je učil: »In prišel bo na svet, da bo odrešil vse ljudi, če bodo prisluhnili njegovemu glasu; kajti glejte, prenaša bolečine vseh ljudi, da, bolečine vsakega živega bitja, tako moških, žensk kot otrok, ki pripadajo Adamovi družini.«5

Včasih se morda zdi, da je vera v Jezusa Kristusa nekaj nemogočega, skoraj nedosegljivega. Morda mislimo, da to, da pridemo h Kristusu, zahteva krepkost, moč in popolnost, ki jih nimamo, in preprosto ne moremo zbrati energije za vse to. A kar sem se naučil od vseh teh ljudi, je, da je vera v Jezusa Kristusa tisto, kar nam da energijo, da se odpravimo na potovanje. Včasih morda mislimo: »Svoje življenje moram spraviti v red, preden pridem h Kristusu,« a resnica je, da h Kristusu pridemo, da z njim spravimo svoje življenje v red.

K Jezusu ne pridemo, ker smo popolni. K njemu pridemo, ker imamo pomanjkljivosti, v njem pa smo lahko »izpopolnjeni«.6

Kako začnemo udejanjati malce vere vsak dan? Pri meni se začne zjutraj: Ko se zbudim, namesto da bi pogledal na telefon, izrečem molitev. Četudi preprosto. Potem preberem odlomek iz svetih spisov. To mi pomaga pri moji tedenski zavezi, ki jo sklenem, ko vzamem zakrament, »da se ga [bom] vselej spominja[l]«.7 Kadar začnem dan z molitvijo in odlomkom iz svetih spisov, se ga lahko »spominjam«, ko pogledam svoj telefon. Lahko se ga »spominjam«, kadar se soočam s težavami in spori, in se poskušam z njimi soočiti, kot bi se Jezus.

Kadar se ga »spominjam«, čutim željo, da bi se spremenil, pokesal. Najdem vir energije, da se držim zavez in v življenju čutim vpliv Svetega Duha »in izpolnj[ujem] njegove zapovedi, ki [mi] jih je dal, da bo njegov Duh lahko vselej z [mano].«8 Pomaga mi, da vztrajam do konca.9 Ali vsaj do konca dne! In tudi tiste dni, ko ga nimam v mislih ves dan, je še vedno tukaj, rad me ima in mi pravi, da je v redu, da lahko ponovno poskusim jutri.

Čeprav smo nepopolni pri tem, da se ljubečega nebeškega Očeta spominjamo, se nas on vedno spominja.

Ena od napak, ki jo pogosto delamo, je, da mislimo, da je spolnjevanje zavez oziroma obljub, ki jih sklenemo z Bogom, nekakšen posel, ki ga sklenemo z njim: Jaz sem poslušen, on pa me varuje pred tem, da bi se mi zgodilo kaj slabega. Plačujem desetino in nikoli ne bom izgubil službe oziroma mi požar ne bo uničil hiše. A potem, ko se vse ne odvija, kot smo pričakovali, kličemo h Gospodu: »Ti ni mar, da sem izgubljen?«10

Naše zaveze niso zgolj stvar posla, so stvar preobrazbe.11 Zaradi svojih zavez prejmem posvečujočo, krepilno moč Jezusa Kristusa, ki mi omogoča, da se prerodim, da odpustim, kar se zdi neodpustljivo, da premagam nemogoče. To, da se vselej namerno spominjam Jezusa Kristusa, ima vpliv; daje mi dodatno moč, da »izpolnj[ujem] njegove zapovedi, ki [mi] jih je dal«.12 Pomaga mi, da sem prijaznejši, da se smehljam brez razloga, da sem mirovnik,13 da se izogibam sporom, da dopuščam Bogu, naj zmaga v mojem življenju.14

Kadar je naša bolečina ali bolečina ljubljenega tako huda, da je ne moremo prenašati, nam lahko to, da se spomnimo Jezusa Kristusa in pridemo k njemu, olajša breme, omehča srce in omili bolečino. To je moč, ki je očetu dala moč, večjo od njegove naravne sposobnosti, da je podpiral svojo hči zaradi fizične in čustvene bolečine, ker je izgubila nogo.

Slika
Flavia Cruzado in starešina Ulisses Soares

Ko je prejšnjega junija Argentino obiskal starešina Soares in vprašal Flavio o njeni tragični nesreči, je zvesto odvrnila: »Bila sem čisto iz tira, zagrenjena, jezna in polna sovraštva, ko se je [to zgodilo]. Pomagalo mi je, da se nisem vprašala, ‘zakaj jaz?’, ampak ‘čemu?’. /…/ Zaradi tega sem se zbližala z drugimi in Gospodom. /…/ Namesto da bi se od njega oddaljila, sem se ga morala okleniti.«15

Predsednik Nelson je učil: »Nagrada za spolnjevanje zavez z Bogom je nebeška moč – moč, ki nas krepi, da bolje prestanemo svoje preizkušnje, skušnjave in srčne bolečine. /…/ Zato so tisti, ki spolnjujejo zaveze, upravičeni do prav posebnega počitka16 Takšen spokoj in mir sem videl v očeh vdove, navkljub srčnim bolečinam, ki jih je občutila, ker je pogrešala moža vsak dan.

Slika
Vihar na Galilejskem jezeru

Nova zaveza pripoveduje o času, ko so bili Jezus in njegovi učenci v čolnu:

»Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln. /…/

On pa je /…/ spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: ‘Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?’

In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: ‘Utihni! Molči!’ /…/

Njim pa je rekel: ‘Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?’«17

Ta zgodba mi je vedno vzbujala zanimanje. Ali je Gospod od njih pričakoval, da bodo s svojo vero pomirili vihar? Zapretili vetrovom? Vera v Jezusa Kristusa je občutek miru, da bomo prestali vihar, vedoč, da ne bomo izgubljeni, ker je on v čolnu z nami.

Takšno vero sva videla, ko sva obiskala družine po požarih v Čilu. Hiše so jim pogorele do tal, izgubili so vse. Ko pa smo hodili tam, kjer so bili prej njihovi domovi, in so nam pripovedovali o svojih izkušnjah, sva čutila, da stojimo na svetih tleh. Neka sestra je rekla moji ženi: »Ko sem videla, da gorijo hiše v bližini, sem dobila vtis, da bo naša hiša zgorela, da bomo izgubili vse. Namesto obupa sem občutila nepopisen mir. Nekako sem čutila, da bo vse v redu.« Zaupanje Bogu in spolnjevanje naših zavez z njim nas krepi v šibkostih in tolaži v bridkostih.

Hvaležen sem za priložnost, ki sva jo imela z Renee, da sva spoznala nekatere od teh izrednih svetih, za njihove številne vzore vere, moči in vztrajnosti. Za zgodbe srčnih bolečin in razočaranja, ki nikoli ne bodo prišle na prvo stran časopisa oziroma se ne bodo širile na spletu. Za neposnete slike pretočenih solz in molitev po izgubi ali travmatični ločitvi, za neobjavljene objave, strahu, žalosti in bolečine, ki so postale znosne zaradi vere v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev. Ti ljudje so okrepili mojo vero in za to sem globoko hvaležen.

Vem, da je to Cerkev Jezusa Kristusa. Vem, da je pripravljen, da nas obdari s svojo močjo, če pridemo k njemu vsak sleherni dan. V imenu Jezusa Kristusa, amen.