Lekcije o božanskem starševstvu
Starši stopijo v partnerstvo z nebeškim Očetom, da vodijo svoje dragocene otroke nazaj v nebesa.
Ali ste že kdaj držali novorojenčka v rokah? Iz vsakega novorojenčka izžareva svetloba, ki poraja posebno vez ljubezni, ki lahko napolni srca njihovih staršev z ljubeznijo.1 Mehiški pisatelj je napisal: »Spoznal sem, da ko novorojenček prvič stisne očetov prst v svojo majceno pest, ga ujame za vedno.«2
Starševstvo je ena najizjemnejših življenjskih izkušenj. Starši stopijo v partnerstvo z nebeškim Očetom, da vodijo svoje dragocene otroke nazaj v nebesa.3 Danes bi rad povedal nekaj lekcij o starševstvu, ki jih najdemo v svetih spisih in jih učijo živi preroki, da bi nam pomagale zapustiti našo starševsko zapuščino.
Dvignite se na višjo raven evangelijske kulture
S svojimi družinami se moramo dvigniti na višjo raven evangelijske kulture. Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Družine si zaslužijo vodstvo iz nebes. Starši otrokom ne morejo ustrezno svetovati iz osebnih izkušenj, strahu ali naklonjenosti.«4
Čeprav so naša kulturna ozadja, stili starševstva in osebne izkušnje lahko dragocene za starševstvo, so te sposobnosti nezadostne, zato da bi svojim otrokom pomagali, da bi se vrnili v nebesa. Potrebujemo dostop do višje »zbirke vrednot in /…/ običajev«,5 kulture ljubezni in pričakovanj, kjer se s svojimi otroki sporazumevamo »na višji, svetejši način«.6 Predsednik Dallin H. Oaks je evangelijsko kulturo opisal kot »značilen način življenja, zbirk[o] vrednot in pričakovanj in običajev. /…/ Evangelijska kultura izhaja iz načrta odrešitve, Božjih zapovedi in naukov /…/ živih prerokov. Vodi nas pri tem, kako vzgajamo svoje družine in živimo svoje življenje.«7
Jezus Kristus je središče te evangelijske kulture. Prevzemanje evangelijske kulture v družini je ključno za ustvarjanje plodnega okolja, kjer seme vere lahko uspeva. Predsednik Oaks nas zato, da bi se povzpeli na višjo raven, prosi, »naj opustimo vse osebne ali družinske običaje, ki so v nasprotju z nauki Cerkve Jezusa Kristusa«.8 Starši, naša neodločnost, da bi vzpostavili evangelijsko kulturo, lahko omogoči nasprotniku, da pri nas doma ali, še huje, v srcih naših otrok postavi odskočno desko.
Potem ko se odločimo, da bomo evangelijsko kulturo napravili za vodilno kulturo v svoji družini, bo močan vpliv Svetega Duha9 naše sedanje stile starševstva, običaje in prakse preučil, uskladil, prečistil in izboljšal.
Napravite dom za središče evangelijskega učenja
Predsednik Russell M. Nelson je učil, da bi dom moral biti »središče evangelijskega učenja«.10 Namen evangelijskega učenja je, da bi se »še bolj spreobrnili k nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu in jima postali bolj podobni«.11 Razmislimo o treh ključnih starševskih odgovornostih, kot so jih opisali preroki in apostoli, ki nam doma lahko pomagajo vzpostaviti višjo evangelijsko kulturo.
Prvič: Prosto učite
Nebeški Oče je Adama učil o Jezusu Kristusu in njegovem nauku. Učil ga je, naj »o teh stvareh prosto [uči] svoje otroke«.12 Drugače rečeno, nebeški Oče je Adama učil, naj te stvari uči velikodušno, radodarno in brez omejitev.13 Sveti spisi nam povejo, da sta »Adam in Eva /…/ častila Božje ime in vse stvari /…/ razodela svojim sinovom in hčeram«.14
Otroke učimo radodarno, kadar z njimi smiselno preživljamo čas. Brez omejitev učimo, kadar se pogovarjamo o občutljivih temah, kot je čas za zasloni, s pomočjo virov, ki jih je na razpolago dala Cerkev.15 Velikodušno učimo, kadar z otroki preučujemo svete spise s pomočjo priročnika Pridi in hodi za menoj in dovolimo, da uči Duh.
Drugič: Bodite vzorni učenci
V Janezovi knjigi beremo, da je Jezus, ko je Odrešenika več Judov spraševalo o njegovem obnašanju, usmeril pozornost na svojega vzornika, svojega Očeta. Učil je: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin.«16 Starši, kaj potrebujemo, da smo vzorniki svojim otrokom? Da smo učenci.
Kot starši lahko učimo pomembnost tega, da postavimo Boga na prvo mesto, kadar se pogovarjamo o prvi zapovedi, to pa ponazarjamo, kadar se odmaknemo od posvetnih motenj in vsak teden posvečujemo sabat. Učimo lahko pomembnost tempeljskih zavez, kadar govorimo o nauku celestialne poroke, vzor tega pa smo, kadar spoštujemo svoje zaveze in z zakoncem ravnamo dostojanstveno.
Tretjič: Spodbujajte dejanja
Vera v Jezusa Kristusa bi morala biti bistvo pričevanj naših otrok in ta pričevanja mora vsak otrok dobiti preko osebnega razodetja.17 Otrokom pomagamo razvijati njihovo pričevanje tako, da jih spodbujamo, naj se s svojo svobodno voljo odločajo za to, kar je prav,18 in jih pripravimo za vseživljenjsko Božjo pot zavez.19
Modro bi bilo, da vsakega svojega otroka spodbudimo, naj sprejme prošnjo predsednika Nelsona in prevzame odgovornost za svoje pričevanje o Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju – se zanj trudi, ga goji, da se bo razvijalo, ga hrani z resnico in ga ne omadežuje z lažnimi filozofijami nevernih moških in žensk.20
Pravično, namerno starševstvo
Božanske namere nebeškega Očeta kot starša so bile razkrite v razodetju, danem Mojzesu: »Kajti glej, to je moje delo in moja slava — da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.«21 Predsednik Nelson je dodal: »Bog bo naredil vse, kar lahko, ne da bi kršil vašo svobodno voljo, da vam bo pomagal, da ne boste ob največje blagoslove v vsej večnosti.«22
Kot starši smo Božji zastopniki, ko skrbimo za svoje otroke.23 Narediti moramo vse, kar lahko, da ustvarimo okolje, kjer naši otroci lahko čutijo njegov božanski vpliv.
Nikoli ni bil namen nebeškega Očeta, da bi kot starši sedeli ob strani kot gledalci in gledali, kako se odvija duhovno življenje naših otrok. Naj to zamisel namernega starševstva pojasnim z osebno izkušnjo. Ko sem hodil v Osnovno v majhni veji v Gvatemali, so me starši začeli učiti o pomenu patriarhalnega blagoslova. Mama si je vzela čas, da mi je povedala o svoji izkušnji, ko je dobila svoj dragoceni patriarhalni blagoslov. Učila me je nauk, povezan s patriarhalnimi blagoslovi, in pričevala o obljubljenih blagoslovih. Njeno namerno starševstvo me je navdihnilo, da sem si želel prejeti patriarhalni blagoslov.
Ko sem bil star 12 let, sta mi starša pomagala poiskati patriarha. To je bilo potrebno, ker ni bilo patriarha v okrožju, kjer smo živeli. Odpotoval sem k patriarhu, ki je bil v kolu 156 kilometrov stran. Natančno se spomnim, ko mi je patriarh položil roke na glavo, da me je blagoslovil. Zaradi močne duhovne potrditve sem nedvomno vedel, da me nebeški Oče pozna.
Kot dvanajstletnemu fantu iz majhnega mesta mi je to pomenilo vse. V srcu sem se tistega dne obrnil k nebeškemu Očetu zaradi namernega starševstva moje mame in očeta in zato jima bom za vedno hvaležen.
Sestra Joy D. Jones, bivša generalna predsednica Osnovne, je učila: »Ne moremo preprosto čakati, da se bodo naši otroci spreobrnili. Naključna spreobrnitev ni načelo evangelija Jezusa Kristusa.«24 Naša ljubezen in navdihnjene prošnje lahko spremenijo to, kako naši otroci uporabljajo svojo svobodno voljo. Predsednik Nelson je poudaril: »Nobeno drugo delo ne presega pravičnega, namernega starševstva!«25
Zaključek
Starši, ta svet je poln filozofij, kultur in idej, ki tekmujejo za pozornost naših otrok. Velika in prostorna zgradba vsak dan oglašuje svoje članstvo z uporabo najnovejših kanalov družbenih omrežij. »V daru svojega Sina,« je učil prerok Moroni, »pa je Bog pripravil odličnejšo pot.«26
Ko se z zavezami povežemo z Bogom in postanemo njegovi zastopniki, ko skrbimo za svoje otroke, bomo posvetili svoje namene, navdihnili svoje poučevanje in ojačali svoje prošnje, »da bodo naši otroci lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov.«27 V imenu Jezusa Kristusa, amen.