Smo Božji otroci

Ali se spomnite izkušnje, ki jo je imel prerok Samuel, ko ga je Gospod poslal v Jesejevo hišo, naj mazili novega izraelskega kralja? Samuel je videl Eliaba, Jesejevega prvorojenca. Zdi se, da je bil Eliab visok in je dajal vtis voditelja. Samuel je to videl in prenagljeno sklepal. Izkazalo se je, da gre za napačno sklepanje, in Gospod je Samuela poučil: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo. /…/ Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«¹

Ali se spomnite izkušnje, ki jo je imel učenec Hananija, ko ga je Gospod poslal, naj blagoslovi Savla? Glas o Savlu se je že razširil in Hananija je slišal za Savla in njegovo kruto, neizprosno preganjanje svetih. Hananija je slišal in prenagljeno sklepal, da morda ne bi smel služiti Savlu. Izkazalo se je, da gre za napačno sklepanje, in Gospod je Hananija poučil: »[O]n je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.«²

V čem je bila težava s Samuelom in Hananijem v teh dveh primerih? Z lastnimi očmi sta videla in s svojim ušesi slišala in posledično sta druge presojala glede na zunanji videz in govorice.

Ko so pismouki in farizeji videli žensko, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, kaj so videli? Izprijeno žensko, grešnico, ki si zasluži smrt. Kaj je videl Jezus, ko jo je videl? Žensko, ki je začasno podlegla šibkosti mesa, a se lahko reši s kesanjem in zaradi Kristusove odkupne daritve. Ko so ljudje videli stotnika, čigar služabnik je bil hrom, kaj so videli? Morda so videli vsiljivca, tujca, nekoga, ki ga je treba prezirati. Kaj je videl Jezus, ko ga je videl? Človeka, ki ga skrbi za blagor svojega člana gospodinjstva, ki je iskreno in v veri iskal Gospoda. Ko so ljudje videli žensko, ki je krvavela, kaj so videli? Morda nečisto žensko, izobčenko, ki se je je treba izogibati. Kaj je videl Jezus, ko jo je videl? Bolno žensko, osamljeno in odtujeno zaradi okoliščin, nad katerimi ni imela vpliva, ki je upala, da bo ozdravela in da bo spet pripadala.

V vsakem primeru je Gospod videl te posameznike takšne, kakršni so, in jim temu primerno služil, vsakemu posebej. Nefi in njegov brat Jakob sta izjavila:

»[V]se povabi, naj pridejo k njemu«, črnce in belce, zasužnjene in svobodne, moške in ženske, »in pomni pogana; in Bogu so vsi enaki«.³

»In eno bitje je v njegovih očeh tako dragoceno kakor drugo.«⁴

Tudi mi ne dopustimo, da bi nas naše oči, ušesa ali strahovi zavedli, temveč odprimo svoje srce in um ter rade volje služimo ljudem okrog sebe, kot je to delal Jezus.

Pred let je moja žena Isabelle prejela nenavadno zadolžitev skrbnega služenja. Prosili so jo, naj obiskuje ostarelo vdovo v našem oddelku, sestro z zdravstvenimi težavami, ki ji je osamljenost prinesla grenkobo v življenje. Zavese je imela odgrnjene; njeno stanovanje je bilo zatohlo; obiskov si ni želela in jasno je povedala: »Nič ne morem narediti za nikogar.« Isabelle je neustrašno odgovorila: »Da, lahko! S tem, da nam pustite, da pridemo in vas obiščemo, lahko storite nekaj za nas.« In tako je Isabelle šla, zvesto.

Čez nekaj časa je imela ta dobra sestra operacijo stopal, zaradi česar so ji morali vsak dan menjati povoje, česar sama ni mogla početi. Dneve je Isabelle hodila k njej domov, ji umivala stopala in menjavala povoje. Nikoli ni videla grdote; nikoli ni vohala smradu. Videla je samo čudovito Božjo hči, ki je potrebovala ljubezen in nežno skrb.

Z leti sem bil z nešteto drugimi blagoslovljen zaradi Isabellinega daru, da vidi, kakor vidi Gospod. Najsi ste kolski predsednik ali nekdo, ki v oddelku izreka dobrodošlico, najsi ste kralj Anglije ali živite v koči, najsi govorite njen jezik ali drugega, najsi spolnjujete vse zapovedi ali se s kakšno spopadate, vam bo postregla z najboljšim obrokom v svojih najboljših krožnikih. Ekonomski položaj, barva kože, kulturno ozadje, narodnost, stopnja pravičnosti, družbeni položaj ali kakšen drug identifikator ali oznaka nanjo ne vplivajo. Ona vidi s srcem; v vsakem vidi Božjega otroka.

Predsednik Russell M. Nelson je učil:

»Nasprotnik se radosti oznak, saj nas te ločujejo in omejijo to, kako razmišljamo o sebi in drug drugemu. Kako žalostno je, da oznake spoštujemo bolj, kot spoštujemo drug drugega.

Oznake lahko privedejo do obsojanja in sovražnosti. Vsakršna zloraba ali predsodek do drugega zaradi narodnosti, rase, spolne usmerjenosti, spola, stopnje izobrazbe, kulture ali drugih pomembnih identifikatorjev je žaljiva za našega Stvarnika.«⁵

Francoz ni to, kar sem; tam sem se rodil. Belec ni to, kar sem; to je barva moje kože oziroma pomanjkanje te. Profesor ni to, kar sem; to sem delal, da sem preživljal svojo družino. Generalni voditelj sedemdeseterih ni to, kar sem; to trenutno počnem, ko služim v kraljestvu.

»Predvsem sem,« kakor nas je opomnil predsednik Nelson, »Božji otrok«.⁶ Tudi vi ste; in to so tudi vsi drugi ljudje okrog nas. Molim, da bomo bolj cenili to čudovito resnico. To spremeni vse!

Morda smo bili vzgojeni v različnih kulturah; morda prihajamo iz različnih družbenoekonomskih okoliščin; naša zemeljska dediščina, vključno z našo narodnostjo, barvo kože, izbiro hrane, politično usmeritvijo in tako dalje, se lahko zelo razlikuje. Vendar smo njegovi otroci, vsi brez izjeme. Smo istega božanskega izvora in imamo isti neomejeni potencial zaradi milostljivosti Jezusa Kristusa.

C. S. Lewis je takole povedal: »Resna stvar je živeti v družbi morebitnih bogov in boginj, pomniti, da najdolgočasnejši, najmanj zanimiv človek, s katerimi govoriš, nekega dne lahko postane bitje, za katero bi vas, če bi ga videli zdaj, močno mikalo, da bi ga častili. /…/ Navadnih ljudi ni. Nikdar niste govorili samo s smrtnikom. Narodi, kulture, umetnosti in civilizacija – to je minljivo, njihovo življenje pa je za nas kakor življenje mušice. A z nesmrtniki se šalimo, delamo, se poročimo, jih zavračamo in izkoriščamo.«⁷

Naša družina je imela privilegij, da smo živeli v različnih državah in kulturah; najini otroci so blagoslovljeni, da se poročajo znotraj različnih etničnih skupin. Spoznal sem, da je evangelij Jezusa Kristusa velik izravnalnik. Ko ga resnično sprejmemo, »sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci«.⁸ Ta neverjetna resnica nas osvobodi in vse oznake in ločnice, ki bi sicer prizadele nas in naše medsebojne odnose, so preprosto premagane v Kristusu.⁹ Kmalu postane jasno, da mi, kot tudi drugi, nismo več »tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu«.¹⁰

Nedavno sem slišal predsednika veje ene naših večkulturnih jezikovnih enot uporabiti izraz pripadnost zavezam, kot je to storil starešina Gerrit W. Gong.¹¹ Kako čudovit koncept! Pripadamo skupini ljudi, ki vsi poskušajo postaviti Odrešenika in svoje zaveze v središče svojega življenja in radostno živeti po evangeliju. Zato nam evangelij, namesto da bi drug drugega gledali skozi izkrivljeno lečo smrtnosti, dvigne pogled in nam omogoča, da drug drugega vidimo skozi brezhibno, nespremenljivo lečo svetih zavez. S tem začnemo odpravljati lastne naravne predsodke in pristranskosti do drugih, kar jim posledično pomaga, da zmanjšajo svoje predsodke in pristranskosti do nas,¹² v čudovitem krepostnem krogu. Dejansko upoštevamo vabilo našega preroka: »Moji dragi bratje in sestre, to, kako ravnamo drug z drugim, je zares pomembno! Kako govorimo drugim in o drugih doma, v cerkvi, na delu in po spletu, je zares pomembno. Danes nas prosim, da se z drugimi sporazumevamo na višji, svetejši način.«¹³

V duhu tega povabila želim to popoldne obljubi čudovitih otrok Osnovne dodati svojo:

Pričujem, da je ta, ki ga naslavljamo z Očetom v nebesih, zares naš Oče, da nas ljubi in da vsakega od svojih otrok pobližje pozna, da mu je iskreno mar za vsakogar in da smo mu vsi zares podobni. Pričujem, da je način, kako ravnamo drug z drugim, neposreden odraz našega razumevanja in hvaležnosti za najvišje žrtvovanje in odkupno daritev njegovega Sina, našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Molim, da bomo tako kot on lahko imeli radi druge, ker je to prav, in ne zato, ker delajo prave stvari oziroma ker ustrezajo »pravemu« kalupu. V imenu Jezusa Kristusa, amen.