Ohranimo glas ljudstva zaveze med odraščajočim rodom

Eden od najbolj ganljivih trenutkov v Mormonovi knjigi je prihod vstalega Odrešenika med ljudi pri templju v deželi Izobilje. Ko je Jezus ljudi ves dan učil, zdravil in jim krepil vero, jim je pozornost usmeril k odraščajočemu rodu in »je zapovedal, naj prinesejo svoje majhne otroke«.¹ Zanje je molil in jih drugega za drugim blagoslovil. Izkušnja je bila tako ganljiva, da je sam Odrešenik večkrat zajokal.

Nato je Jezus spregovoril množici in rekel:

»Poglejte svoje male!

In ko so pogledali, /…/ [so] videli nebesa, ki so se odprla, in videli so angele, ki so se spuščali iz nebes« in služili njihovim otrokom.²

Pogosto sem razmišljal o tej izkušnji. Gotovo je raznežila srce vsakega človeka! Videli so Odrešenika. Dotaknili so se ga. Spoznali so ga. Učil jih je. Blagoslovil jih je. In izkazal jim je ljubezen. Ni čudno, da so ti otroci po tem svetem dogodku odrasli in pomagali vzpostaviti družbo miru, blaginje in krščanske ljubezni, ki je trajala več rodov.³

Mar ne bi bilo čudovito, če bi naši otroci lahko doživeli takšno izkušnjo z Jezusom Kristusom – nekaj, kar bi njihovo srce povezalo s Kristusom! Kakor je prosil te starše v Mormonovi knjigi, prosi tudi nas, naj svoje male pripeljemo k njemu. Pomagamo jim lahko, da spoznajo svojega Odrešenika in Odkupitelja, kot so ga ti otroci. Pokažemo jim lahko, kako lahko najdejo Odrešenika v svetih spisih in na njem zgradijo svoje temelje.⁴

Nedavno me je dober prijatelj naučil nekaj o priliki o preudarnemu možu, ki je zgradil svojo hišo na skali, česar prej nisem opazil. Po pripovedi v Lukovem evangeliju je preudarni mož, ko je postavljal temelje za svojo hišo, »globoko kopal«.⁵ Ni šlo le za ležerno, enostavno prizadevanje – moral se je potruditi!

Če želimo življenje zgraditi na skali našega Odkupitelja Jezusa Kristusa, moramo kopati globoko. Odstranimo vse, kar je v našem življenju peščeno ali odvečno. Kopljemo, dokler ne najdemo Odrešenika. In učimo svoje otroke, da se s Kristusom povežejo s svetimi uredbami in zavezami, tako da ko bodo prišle nevihte in poplave nasprotovanj, kar se bo zagotovo zgodilo, ne bodo imele večjega vpliva nanje »zaradi skale, na kateri [so] sezidani«.⁶

Takšne moči ne prejmemo po naključju. Ne prenese se na naslednji rod kot duhovna dediščina. Vsakdo mora globoko kopati, da bi našel skalo.

To lekcijo smo se naučili iz še ene pripovedi v Mormonovi knjigi. Ko je kralj Benjamin zadnjič nagovoril svoje ljudstvo, so se ti zbrali kot družine, da bi prisluhnili njegovim besedam.⁷ Kralj Benjamin je močno pričal o Jezusu Kristusu in ljudi je njegovo pričevanje globoko ganilo. Izjavili so:

»[Duh] /…/ je v nas oziroma v našem srcu povzročil veliko spremembo. /…/

In z Bogom smo voljni skleniti zavezo, da bomo preostanek vseh svojih dni izvrševali njegovo voljo.«⁸

Lahko bi pričakovali, da se bodo majhni otroci s tako globoko spreobrnjenimi starši sčasoma spreobrnili in tudi sami sklenili zaveze. A vendar se zaveza, ki so jo sklenili starši, iz nekega razloga, ki v zapisu ni omenjen, pri nekaterih otrocih ni prijela. Več let pozneje »jih je bilo veliko od odraščajočega rodu, ki niso mogli razumeti besed kralja Benjamina, ker so bili v času, ko je govoril svojemu ljudstvu, majhni otroci; in niso verjeli v izročilo svojih očetov.

Niso verjeli, kar je bilo rečenega glede vstajenja mrtvih, niti niso verjeli glede Kristusovega prihoda.

In niso se hoteli krstiti; niti se niso hoteli pridružiti cerkvi. In glede na svojo vero so bili ločeno ljudstvo.«⁹

Misel, ki te res strezni! Za odraščajoči rod ni dovolj, da vero v Jezusa Kristusa prevzamejo kot »izročilo svojih očetov«. Vero v Jezusa Kristusa morajo vzeti za svojo. Kako lahko kot Božje ljudstvo zaveze svojim otrokom v srcu privzgojimo željo, da bi sklenili in spolnjevali zaveze z njim?

Začnemo lahko tako, da posnemamo Nefijev zgled: »In govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu in zapisujemo glede na naše prerokbe, da bodo naši otroci lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov.«¹⁰ Nefijeve besede pomenijo stalno, nenehno prizadevanje, da bi svoje otroke učili o Kristusu. Poskrbimo lahko, da glas ljudstva zaveze ne potihne v ušesih odraščajočega rodu in da Jezus ni samo nedeljska tema.¹¹

Glas ljudstva zaveze najdemo v naših lastnih besedah pričevanja. Najdemo ga v besedah živih prerokov. Močno je ohranjen v svetih spisih. Tako bodo naši otroci spoznali Jezusa in našli odgovore na svoja vprašanja. Tako se bodo sami učili Kristusovega nauka. Tako bodo našli upanje. To jih bo pripravilo, da bodo vse življenje iskali resnico in živeli na poti zavez.

Všeč mi je nasvet predsednika Russella M. Nelsona:

»Kam se lahko obrnemo, da bi ga slišali?

Lahko se obrnemo na svete spise. Učijo nas o Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju, razsežnosti njegove odkupne daritve ter o Očetovem velikem načrtu sreče in odkupitve. Vsakodnevno poglabljanje v Božjo besedo je ključno za duhovno preživetje, zlasti v teh dneh vse večjih preobratov. Če se vsak dan gostimo s Kristusovimi besedami, nam bodo Kristusove besede povedale, kako naj se odzovemo na težave, za katere si nismo mislili, da se bomo z njimi kdaj soočili.«¹²

Kako je torej videti, da se gostimo s Kristusovimi besedami in ga poslušamo? No, videti je tako, kot je najbolje za vas! Morda se boste z družino zbrali in se pogovarjali o tem, kar vas je Sveti Duh naučil, ko ste svete spise preučevali po programu Pridi in hodi za menoj. Morda to pomeni, da se vsak dan zberete z otroki in preberete nekaj verzov iz svetih spisov, nato pa iščete priložnosti za pogovor o tem, kaj ste se naučili, ko preživljate čas skupaj. Zgolj ugotovite, kaj vam in vaši družini ustreza, potem se potrudite, da boste v tem vsak dan malo boljši.

Razmislite o vpogledu iz priročnika Učimo kakor Odrešenik: »Zdi se, da samo z enim družinskim večerom, enim preučevanjem svetih spisov ali enim pogovorom o evangeliju ne bi veliko dosegli. A seštevek majhnih preprostih prizadevanj, ki jih sčasoma dosledno ponavljamo, je lahko močnejši in bolj krepilen kot občasen veličasten trenutek ali prelomna lekcija. Zato ne obupajte in naj vas ne skrbi, da vsakič ne bi uspeli narediti nekaj velikega. V svojih prizadevanjih bodite samo dosledni.«¹³

Ena od naših najsvetejših odgovornosti je pomagati otrokom, da globoko in natančno spoznajo, da Jezus je Kristus, Sin živega Boga, njihov osebni Odrešenik in Odkupitelj, ki je na čelu svoje Cerkve! Ne smemo dovoliti, da bi naš glas zaveze potihnil ali onemel, ko gre za Kristusa.

Morda se boste v tej vlogi počutili nekoliko nezadostno, a nikdar se ne bi smeli počutiti osamljeno. Oddelčni sveti imajo na primer polnomočje, da organizirajo sestanke učiteljskega sveta za starše. Na teh četrtletnih srečanjih se lahko starši zberejo, da se učijo iz izkušenj drug drugega, se pogovarjajo o tem, kako krepijo svoje družine, in spoznajo ključna načela krščanskega poučevanja. Ta sestanek naj bi potekal med drugo uro bogoslužja.¹⁴ Vodi ga član oddelka, ki ga izbere škof, poteka v obliki običajnih sestankov učiteljskega sveta in kot osnovno gradivo se uporablja priročnik Učimo kakor Odrešenik.¹⁵ Škofje, če vaš oddelek trenutno ne organizira sestankov učiteljskega sveta za starše, se organizirajte v sodelovanju s predsednikom Nedeljske šole in oddelčnim svetom.¹⁶

Dragi prijatelji v Kristusu, gre vam veliko bolje, kot si mislite. Le trudite se še naprej. Vaši otroci vas opazujejo, poslušajo in se učijo. Ko jih boste učili, boste spoznali njihovo pravo naravo ljubljenih Božjih sinov in hčera. Morda bodo za nekaj časa pozabili na Odrešenika, vendar vam obljubljam, da Odrešenik njih ne bo nikdar pozabil! Trenutki, ko jim bo govoril Sveti Duh, se jim bodo zasidrali v srce in um. In nekega dne bodo vaši otroci kakor Enoš pričevali: Vem, da so moji starši pravični, »kajti učil[i so] me /…/ v Gospodovi vzgoji in opominjanju – in blagoslovljeno bodi ime mojega Boga za to«.¹⁷

Sprejmimo Odrešenikovo vabilo in pripeljimo svoje otroke k njemu. Če bomo to naredili, ga bodo videli. Dotaknili se ga bodo. Spoznali ga bodo. Učil jih bo. Blagoslovil jih bo. In o, kako močno jim bo izkazal ljubezen. In o, kako ga ljubim! V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.