Hoditi v zaveznem odnosu s Kristusom

Moj dobri prijatelj Ilan mi je predstavil neko pot v Izraelu. »Imenuje se Jezusova pot,« je rekel, »ker gre za pot iz Nazareta v Kafarnaum, za katero številni verjamejo, da je po njej hodil Jezus.« Točno takrat sem se odločila, da bi rada prehodila to pot, zato sem začela načrtovati potovanje v Izrael.

Šest tednov pred potovanjem sem si zlomila gleženj. Mojega moža je skrbela poškodba, moja največja skrb pa je bila, kako bom mesec kasneje prehodila Jezusovo pot. Po naravi sem trmasta, tako da nisem preklicala letalskih vozovnic.

Spomnim se srečanja z našo izraelsko vodičko tistega lepega junijskega jutra. Skočila sem iz kombija, potem pa vzela ven bergle in hojco za kolena. Naša vodička Mya je pogledala moj mavec in rekla: »Oh, mislim, da ne boste mogli prehoditi te poti v takem stanju.«

»Morda ne,« sem odvrnila. »A nič mi ne preprečuje, da poskusim.« Malce je pokimala in odpravili smo se. Všeč mi je, ker je verjela, da pot lahko prehodim polomljena.

Nekaj časa sem se sama prebijala po strmi poti in čez skale. Potem je Mya, ganjena zaradi moje iskrene predanosti, izvlekla tanko vrv, jo privezala na krmilo moje hojce in začela vleči. Vlekla me je po vzpetinah navzgor, skozi nasade limonovcev in vzdolž bregov galilejskega jezera. Na koncu poti sem se zahvalila za prijazno vodičko, ki mi je pomagala doseči nekaj, česar sama nikoli ne bi dosegla.

Ko je Gospod poklical Henoha, naj potuje po deželi in pričuje o njem, je Henoh okleval.¹ Bil je samo fant in počasen v govoru. Kako bi lahko hodil po tej poti v svojem stanju? Zaslepljen je bil zaradi tega, kar je bilo poškodovano v njem. Gospodov odgovor na to, kar ga je oviralo, je bil preprost in takojšen: »[H]odi z menoj.«² Tako kot Henoh se moramo spomniti, da bo Gospod, ki je bil ranjen in poškodovan za nas,³ dovolil, da zemeljsko življenje opravi svoje delo v nas, a nas ne prosi, naj se s temi izzivi soočamo sami.⁴ Ne glede na težo naše zgodbe oziroma sedanjo smer naše poti nas bo povabil, naj hodimo z njim.⁵

Pomislite na fanta v težavah, ki je srečal Gospoda v divjini. Jakob je potoval daleč od doma V temni noči je sanjal o stopnicah, pa tudi o pomembnih zaveznih obljubah, vključno s tem, čemur rada rečem petprstna obljuba.⁶ Tisto noč je Gospod stopil poleg Jakoba, se mu predstavil kot Bog Jakobovega očeta in potem obljubil:

• Jaz sem s teboj.

• Varoval te bom.

• Pripeljal te bom nazaj domov.

• Ne bom te zapustil.

• Naredil bom, kar sem ti obljubil.⁷

Jakob se je moral odločiti. Lahko bi se odločil, da bo živel preprosto seznanjen z Bogom svojega očeta, oziroma bi se lahko odločil, da bo živel v predanem zaveznem odnosu z njim. Jakob je leta kasneje pričeval o življenju, ki ga je živel po Gospodovih zaveznih obljubah: »Bog /…/ me je uslišal na dan moje stiske in bil z menoj na poti, po kateri sem hodil.«⁸ Gospod bo prav kakor Jakoba vsakega od nas uslišal na dan naše stiske, če se odločimo povezati svoje življenje z njegovim. Obljubil je, da bo z nami na poti.

Temu rečemo hoja po zavezni poti – poti, ki se začne z zavezo krsta in vodi do globljih zavez, ki jih sklenemo v templju. Ko slišite te besede, morda pomislite na sezname. Morebiti je vse, kar vidite, pot zahtev. Podrobnejši pogled razkrije nekaj zanimivejšega. Pri zavezi ne gre samo za sporazum, čeprav je to pomembno. Gre za odnos. Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Pri poti zavez gre za naš odnos z Bogom.«⁹

Pomislite na poročno zavezo. Poročni datum je pomemben, a enako pomemben je odnos, ki sta ga stkala v skupnem življenju potem. Isto velja za zavezni odnos z Bogom. Pogoji so bili podani in na poti bodo pričakovanja. A vendar Bog vsakogar od nas vabi, naj pridemo, kot zmoremo, v srcu trdno odločeni, in si z njim ob strani »še naprej prizadeva[mo]«¹⁰ z zaupanjem, da bodo njegovi obljubljeni blagoslovi prišli. Odlomek iz svetih spisov nas spomni, da ti blagoslovi pogosto pridejo ob njegovem času in na njegov način: čez 38 let,¹¹ čez 12 let,¹² takoj.¹³ Kakor bo zahtevala pot, takšna bo tudi njegova tolažba.¹⁴

Njegovo poslanstvo je blagohotnost. Jezus Kristus se bo dobil z nami, kjer smo, kakršni smo. To je zakaj vrta, križa in groba. Odrešenik je bil poslan, da nam pomaga zmagati.¹⁵ Če pa bomo ostali, kjer smo, ne bomo deležni rešitve, ki jo iščemo. Gospod ne namerava nikogar od nas pustiti tam, kjer smo, prav kakor ni Jakoba pustil na tleh.

Njegovo poslanstvo je tudi vnebovzetje. Deloval bo v nas,¹⁶ da nas bo dvignil k sebi in nas postopoma usposobil, da postanemo takšni, kot je on. Jezus Kristus je prišel, da nas dvigne.¹⁷ Želi nam pomagati, da postanemo. To je zakaj templja.

Pomniti moramo, da nas ne bo samo smer povzdignila, pač pa družabnik – naš Odrešenik. In to je zakaj zaveznega odnosa.

Ko sem bila v Izraelu, sem obiskala Zid žalovanja. Za Jude je to najsvetejši kraj v Izraelu. To je vse, kar je ostalo od njihovega templja. Večina jih je oblečena v najboljša oblačila, kadar obiščejo ta sveti kraj; z izbiro oblačil simbolno pokažejo svojo predanost odnosu z Bogom. K zidu pridejo, da berejo svete spise, častijo in izlijejo svoje molitve. Prošnja za tempelj v njihovi sredi použije vsak njihov dan, vsako njihovo molitev, to hrepenenje za hišo zaveze. Občudujem njihovo predanost.

Ko sem se vrnila domov iz Izraela, sem pozorneje prisluhnila pogovorom okrog sebe o zavezah. Opazila sem, da ljudje sprašujejo: Zakaj bi hodil po zavezni poti? Ali moram vstopiti v hišo, da sklenem zaveze? Zakaj nosim svete garme? Ali naj vlagam v zavezni odnos z Gospodom? Odgovor na ta dobra in pomembna vprašanja je preprost: To je odvisno od tega, kako globok odnos želite doživeti z Jezusom Kristusom.¹⁸ Vsak od nas bo moral odkriti svoj odgovor na ta globoko osebna vprašanja.

Po tej poti hodim kot »ljubljena hči nebeških staršev«,¹⁹ ki jo Bog pozna²⁰ in ji močno zaupa.²¹ Kot otrok zaveze sem upravičena, da prejmem obljubljene²² blagoslove. Odločila²³ sem se, da bom hodila z Gospodom. Poklicana²⁴ sem bila, da sem Kristusova priča. Kadar se pot zdi pretežka, me okrepi²⁵ krepilna milost. Vsakič ko prestopim prag Gospodove hiše, doživim globlji zavezni odnos z njim. Posvečena²⁶ sem z njegovim Duhom, obdarjena²⁷ z njegovo močjo in oddeljena,²⁸ da gradim njegovo kraljestvo. S postopkom vsakodnevnega kesanja in ko vsak teden vzamem zakrament, se učim postati stanovitna²⁹ in hoditi naokrog ter delati dobra dela.³⁰ Po tej poti hodim z Jezusom Kristusom in se veselim obljubljenega dne, ko bo ponovno prišel. Potem bom pečatena kot njegova³¹ in povzdignjena kot sveta³² Božja hči.

Zato hodim po poti zavez.

Zato se oklepam zaveznih obljub.

Zato vstopam v Gospodovo hišo zavez.

Zato nosim svete garme kot stalni opomnik.

Ker želim živeti v predanem zaveznem odnosu z njim.

Morda si to želite tudi vi. Začnite tam, kjer ste.³³ Ne dopustite, da vas vaše okoliščine ovirajo. Pomnite, hitrost ali položaj na poti nista tako pomembna kot napredek.³⁴ Nekoga, ki mu zaupate in je na poti zavez, prosite, naj vam predstavi Odrešenika, ki ga pozna. Učite se več od Odrešenika. Vlagajte v odnos tako, da sklenete zavezo z njim. Ni pomembna vaša starost ali vaše okoliščine. Lahko govorite z njim.

Ko smo prišli na konec Jezusove poti, Mya ni vzela nazaj svoje vrvi. Pustila jo je privezano na moji hojci. Naslednjih nekaj dni so me najstniški nečaki in njihov prijatelj izmenoma vlekli po jeruzalemskih ulicah.³⁵ Poskrbeli so, da nisem zamudila Jezusovih zgodb. Opomnili so me na moč odraščajočega rodu. Učimo se lahko od vas. Imate pristno željo, da bi poznali vodiča, Jezusa Kristusa. Zaupate moči vrvi, ki nas povezuje z njim. Izredno ste nadarjeni, da vodite druge k njemu.³⁶

Na srečo hodimo po tej poti skupaj in se po poti spodbujamo.³⁷ Ko razglašamo svoje osebne izkušnje s Kristusom, krepimo osebno predanost. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.